Aleš Čerin
Kupujem slovensko, zdrava kmečka pamet in zaupanje
Jože Bartolj
Takole sem izluščil bistvo kampanje „Kupujem slovensko“ z njihove spletne strani: „Nekateri izdelki slovenskih živilskih podjetij na svoji embalaži že nosijo oznako kampanje, ki v sebi nosi varnost, slovensko kakovost, slovenski okus in tradicijo.
Z oznako KUPUJEM SLOVENSKO želijo izpostaviti
* slovensko kakovost, narejeno pod
* slovenskimi standardi, znotraj
* slovenskih meja, s
* slovenskim znanjem in s
* slovenskimi rokami ter poudariti, da ima
* slovenski izdelek kratko oskrbovalno verigo in kratke transportne poti.“
Strinjam se!
Seveda se zelo strinjam, da je prav, da kupujemo slovensko robo – pa ne samo hrano, ki je v edina zajeta v tej kampanji. Če je le tudi vsebina resnično slovenska. V kampanjo so na primer vključena tudi nekatera pekovska podjetja. Vemo, da je samooskrba s pšenico v Sloveniji pod 50%. Torej manj kot polovica moke, ki jo Slovenci pojemo ni slovenske. Ali bodo trgovci torej ločevali kruh na policah - na slovenskega in neslovenskega? Ali bo pač kruh iz neslovenske moke, narejen s slovenskimi rokami in pečen s slovensko elektriko že kar slovenski? Jasnih pravil za dodelitev znaka celo na spletni strani kampanje ne najdem.
Kupovati slovensko je seveda pomembno z gospodarskega vidika ohranjanja delovnih mest in v primeru prehrambenih proizvodov tudi večje enakomernosti poseljenosti pokrajine. Kljub globalnosti namreč še vedno vsaka država želi ohraniti delovna mesta pri sebi in dati kruh svojim ljudem. Se spomnim, ko sem v začetku 90-ih bival v ZDA, kjer sem opazil na proizvodih, ki so bili narejeni v ZDA, ne samo napis „Made in USA“, pač pa še eno ali več njihovih zastavic. Da se je ja videlo!
Mi smo precej izvozna država in – boste rekli – bi se morali po drugi strani jeziti, če bi država uvoznica naših izdelkov imela podobno akcijo. Pa saj jih imajo, brez skrbi, saj so drugi tudi daleč bolj nacionalno zavedni kot mi in je naša akcija po moje samo majhen drobec, ki pripomore le k uravnoteženosti.
Kdor je delal v korporaciji ve, da imajo velike družbe zelo različne standarde kakovosti za različne države ali skupine držav. Precej podrobno se poučijo o nivojih zagotavljanja kakovosti v posamezni državi, se stanju „na terenu“ hitro prilagodijo in gredo do skrajne meje – čim več zaslužka za čim manj stroškov. Tudi na račun kakovosti. Slovenija je pri mnogih korporacijah še vedno na Balkanu. Tako verjamem, da si privoščijo znižane standarde tudi za nas.
Kratke transportne poti
Vsekakor je kratka transportna pot „od njive do mize“ pomembna iz več vidikov in prav gotovo imajo slovenska zelenjava, mleko in meso zato ker so slovenski več možnosti za kratko transportno pot, torej tudi več možnosti za svežino (vitamini!) in – kar je morda še najbolj pomembno – več možnosti, da hrana ni kakorkoli kemično obdelana za preživetje dolge poti.
Kratka transportna pot pa je seveda pomembna tudi iz ekoloških vidikov in je prav da ta vidik upoštevamo. Še to: najkrajša pa je transportna pot z domačega vrta ali sosedove kmetije do naše mize. Izkoristimo jo, če se le da.
Varnost, slovenska kakovost, zdrava kmečka pamet in zaupanje
Da je slovenska hrana kar tako, samo zato ker je slovenska, tudi bolj varna in kakovostna ne verjamem. Morda je bolj varna in kakovostna tako na splošno le zaradi tega, ker imamo še sorazmerno velik delež neokrnjene narave. Drugače pa je treba gledati od izdelka do izdelka. Treba je gledati koliko vsebine posameznega proizvoda je sploh slovenske.
Če bi na primer slovensko pivo (obe veliki pivovarni sodelujeta v kampanji) dobilo oznako „Kupujem slovensko“, bo moje zaupanje v kampanjo padlo skoraj na nulo. In to za celotno kampanjo. Kaj pa je v pivu slovenskih pivovarn sploh slovenskega? Upam, da je slovenska vsaj voda (v primeru ene izmed pivovarn - izpod ljubljanske železniške postaje) in nekaj malega hmelja. Kje pa v Sloveniji vidite obširna polja ječmena in kje so naše sladarne? Menda sladarne nimamo prav nobene. Hmelja je pa v „dolini zelenega zlata“ tudi vedno manj.
Sam bom zelo pozorno spremljal proizvode z nalepko „Kupujem slovensko“ in jih s pomočjo zdrave kmečke pameti analiziral. Drugih metod nimam. Pravih analitskih metod namreč nimam pri roki in jih kot osamljeni potrošnik tudi nikoli ne bom imel. Edina „analitska metoda“ potrošnika sta torej moja zdrava kmečka pamet podložena z zaupanjem. Tako kot včasih. Osnove človekovih medsebojnih odnosov so pač ostale enake: če si kmeta poznal kot poštenega človeka, si zaupal, da je tudi njegova hrana zdrava. In obratno.
Več komentarjev na Casnik.si
