Lurška Mati Božja - Prosi za nas

Slovenija | 11.02.2011, 06:57

V Katoliški Cerkvi obeležujemo god Lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov. Praznovanje se v Cerkvi na Slovenskem letos umešča v pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ter predstavlja izziv in odgovornost tako za posameznika kot tudi za družbo.

Silvester Čuk je v knjigi Svetnik za vsak dan, ki je izšla pri Ognjišču, o prazniku Lurške Matere Božje zapisal:

Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, včasih blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah. Tem razodetjem pravimo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.

Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gave. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice. da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili rožni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. "Obljubila sem Gospe!" je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: "Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!" Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne luže blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.

Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: "Brezmadežno spočetje sem!" Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta pred razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.

Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že sto trideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.