Ta sveti gral ateistov: Ločitev Cerkve od države
| 16.02.2011, 15:01 Jože Bartolj
Eno izmed najpogosteje citiranih ustavnih načel v Sloveniji je 7. člen Ustave RS, ki govori o ločitvi države od verskih skupnosti.
Vrednotno pogojena interpretacija
Da smo Slovenci tudi o tem vprašanju razdvojeni, ni nobeno presenečenje. Da verjetno ne bomo nikoli dosegli konsenza glede tega, kakšen je sploh smisel ločitve verskih skupnosti od države, pa je tudi bolj ali manj jasno. To priznava tudi sociolog religije in ne ravno simpatizer Katoliške cerkve, Srečo Dragoš, ki je v svojem prispevku v reviji Teorija in Praksa že leta 2001 takole zapisal: »Za dosego konsenza je večja možnost, da se uskladimo o tem, kako ločenost med obema sferama izpeljati, kot pa o tem, zakaj je ločitev sploh potrebna in kakšen je njen smisel. Če bi razpravo o realizaciji abstraktne norme o ločitvi osredotočali predvsem na njeno vsebino in razloge (torej na vprašanje ‘zakaj’), potem lahko pričakujemo, da se bo potenciral predvsem disenz, ki ga na tej načelni ravni nikoli ni bilo mogoče zares preseči, saj je v izhodišču vrednotno pogojen.«
In tukaj je srčika problema. Razlike v interpretaciji tega ustavnega načela izhajajo predvsem iz različnih vrednotnih izhodišč, ne pa iz pravno-znanstvenega nevtralnega načela, ki naj bi ‘znanstveno’ utemeljil ločenost države od Cerkve. Problem ni ustavna norma, problem je v naših glavah. ‘Problem’ pravne (ustavne) norme je lahko le v tem, ker dopušča različne načine njene realizacije. V družbi kot je slovenska, ki je razdvojena ob skoraj vsakem pomembnem vprašanju, ta pravna norma pač očitno prej razdvaja kot ločuje.
Načelo kot ‘žvečilni gumi’
V tem kontekstu je tudi zanimiva izjava ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa, ki je v intervjuju za časopis Dnevnik konec leta 2009, tik preden je uradno nastopil z novo funkcijo ljubljanskega nadškofa, o ločitvi države od cerkve povedal: »Okoli tega, kaj ločitev med državo in Cerkvijo pomeni in kaj ne, je v naši splošni politični kulturi prav gotovo veliko nejasnosti. Včasih ima človek občutek, kot da je to en raztegljiv žvečilni gumi. Imate recimo tako skrajne primere, da nekdo celo oddajo, prenos maše na televiziji gleda kot napad ali ogrožanje načela ločitve Cerkve in države, čeprav smo vedno rekli, da televizija ni državna….«
Zdi se, da je temeljna ločnica, ki nagne interpretacijo v eno ali drugo smer (torej v ‘optimistično’ sli ‘pesimistično’) ravno v tem, kako percepiramo vlogo verskih skupnosti (pri čemer ne mislim samo na največjo pri nas, katoliško). Ali so obče koristne ali ne. Priznam. Katoliška cerkev v Sloveniji sama v zadnjem času ni ravno zgled ‘občekoristnosti’. Prej je prispevala k poglobitvi te dileme kot ne. Pa vendar ne gre samo za največjo versko skupnost pri nas. Zdi se mi dvolično, ko zagovorniki ‘pesimistične’ linije utemeljujejo npr. odsotnost verskega pouka v javnih šolah ali prepoved blagoslova državne ladje, javne šole, visenja križa v učilnici, uporabo župnijskega prostora za potrebe pouka (v primeru prostorske stiske), prenosa maše na nacionalni televiziji itd. z načelom ločitve države od verskih skupnosti. Kot da se želijo s tem po pilatovsko očistiti krivde, češ, ustava tako pravi, mi jo moramo spoštovati. Ne želijo pa jasno povedati, da to nasprotovanje izhaja iz njihovega nasprotovanja do Cerkve in negativne percepcije in ne iz abstraktne norme, ki je lahko realizirana tako ali drugače. V luči pravnih sistemov večine evropskih držav je načelo ločitve razumljeno ne le kot priznavanje, ampak kot predvidevanje določene stopnje sodelovanja med državo in Cerkvijo in verskimi skupnostmi.
Slovenci smo mojstri v tem, da najdemo še tako banalno zadevo in jo označimo kot kršitev načela ločitve države od verskih skupnosti. Kadarkoli se vname debata o vlogi Cerkve v javnem prostoru, se hitro najde kak entuziast, ki zveličavno potegne iz rokava to magično formulo kot glavni adut, ki podkrepi njegovo nasprotovanje javni agitaciji organizacije ali posameznika, ki spada ‘pod okrilje Cerkve’.
Različne realizacije tega načela
Teoretiki denimo uvrščajo v sistem ločitve cerkve od države poleg Slovenije med drugim tudi Francijo, Irsko, Nizozemsko, Nemčijo, Avstrijo, ZDA. Francija je izmed teh držav označena kot država, ki je najbolj rigorozno postavila to ločitev. V Franciji je verski pouk organizacijsko in vsebinsko izključno zadeva verskih skupnosti zunaj šole. Po drugi strani pa v Franciji denimo ni prepovedana prisotnost katehetov v šolskih ustanovah. V treh francoskih departmajih je verski pouk del integralnega pouka v javnih šolah. Duhovniki, ki poučujejo religijski pouk v teh departmajih (katoliški, protestantski, judovski) so plačani s strani države.
Načelo ločitve Cerkve od države ima uveljavljeno tudi Avstrija, pa vendar ji to ne preprečuje, da ima v javnih šolah obvezen religijski pouk, ki ga plačuje država. To sta samo dva primera glede sicer običajno najbolj izpostavljenega vprašanja v tej zvezi – religijskega pouka v šolah in kako druge države realizirajo to načelo. To samo dokazuje, da so možne različne rešitve, ki so še vedno kompatibilne z načelom ločitve države in Cerkve.
Raje si nalijmo čistega vina in si priznajmo, da v temelju obstajata dve različni vrednostni izhodišči. V Sloveniji je prevladujoča pesimistična. Prav. Če je takšna večinska volja in če prevladuje takšen odnos do cerkva v Sloveniji, je pač to potrebno spoštovati. Vendar bodimo pošteni in povejmo, da obstaja tudi druga možnost, ki izhaja iz drugega vrednotnega izhodišča. Ne obstaja samo ena zveličavna, ‘znanstveno utemeljena’ možnost. Ne moti toliko ‘pesimistična’ interpretacija tega načela kot pa sprenevedanje in spuščanje megle, da je znanstveno utemeljena in zveličavna samo ena. Primeri drugih držav kažejo nasprotno. Razen, če menimo, da smo tudi tukaj Slovenci pametnejši od drugih.
Več komentarjev na Casnik.si
