Kaj boš, ko boš velik?

| 02.02.2011, 13:01 Blaž Lesnik

Vprašanje, ki smo ga kot otroci velikokrat slišali in ga kot starši radi ponavljamo svojim otrokom. Pa pustimo tokrat stranpoti pričakovanj staršev, ki v svoji zmoti hrepenijo po tem, da bi njihovi otroci izpolnili, česar sami niso (z)mogli. Mladi v teh dneh po slovenskih srednjih šolah in fakultetah iščejo informacije, ki bi jim pomagale prav izbrati.

Vsaka izobraževalna ustanova (in teh je vse več) si prizadeva prepričati po svoje in na informativnih dnevih svoj program predstaviti čimbolj živo, privlačno in aktualno. Dejstva, ki so prav v zadnjih dneh treščila iz rezultatov nacionalne raziskave "Mladina 2010" pa žal v ospredje postavljajo drugo, manj svetlo plat prihodnosti mladih.

Med vsemi državami Evropske unije ima Slovenija največ začasno zaposlenih mladih. Po nekaterih ocenah mladi zaslužijo v povprečju približno 500 evrov na mesec, medtem ko je bil prag revščine v Sloveniji lani 593 evrov. In naprej: Število brezposelnih diplomantov se hitro povečuje, delež mladih, ki delajo honorarno, se je v zadnjem desetletju skoraj podvojil. Vse to se odraža tudi v širši demografski sliki: Delež starih od 25 do 29 let, ki živijo skupaj s starši, se je povečal na dobrih 66 odstotkov, kar vpliva negativno na rodnost.

Je res tako črno?

Tako številke, a poglejmo drugo plat. Resnica je namreč tudi, da imamo sredi gospodarske krize pri nas celo vrsto tako imenovanih deficitarnih poklicev: od računalništva, tehnike in naravoslovja do zdravstva. Zanje očitno ni zanimanja, še vedno pa se, kljub večletnim prizadevanjem, trend ni obrnil: ob vrsti diplomiranih družboslovcev, ekonomistov, pravnikov (tudi arhitektov je v zadnjem času preveč oziroma zanje ni dela), zanimanje za študijske v t.i. mehki znanosti še vedno prevladuje.

Zakaj se toliko mladih odloča za družboslovje?

Zaradi ugleda ali večje medijske izpostavljenosti teh poklicev? Direktorji, menedžerji in odvetniki pravzaprav res zasedajo prva mesta tudi v medijskem svetu. Žal v vseh tajkunskih zgodbah in dvomih v pravno državo tudi v negativni luči. A vendar jih gledamo, ocenjujemo, se zgražamo..., saj so na naslovnicah vsak dan. Kot da ne bi imeli pokazati česa drugega. Pa imamo, celo zelo veliko. In drugje nam vrhunske rezultate zavidajo.

Samo primer

Mentor ekipe slovenskih študentov, ki je konec lanskega leta zmagala na mednarodnem tekmovanju iz sintezne biologije v ZDA, je kot gost pri nas potožil, da je medijsko zanimanje za njihov uspeh majhno. Slovenska ekipa je za seboj pustila 130 ekip prestižnih univerz z vsega sveta, torej tudi iz najmočnejših držav, kot sta ZDA in Kitajska, kjer je „bazen“ najboljših študentov neprimerljivo večji od našega, mi pa temu pripišemo pomen obrobne novice, ki sodi nekam na predzadnjo stran.

Raje nas iz dneva v dan hranijo z oglodanimi in prežvečenimi (pasjimi) kostmi orožarskih poslov, udbinih arhivov, tajkunskih zgodb... Pa naj ne bo razumljeno narobe: to so stvari, o katerih je treba poročati. Ampak zakaj se vedno vse vrti samo okrog teh „senzacionalnosti“, ki jih kot take seveda predstavijo mediji? In predsednik ter vlada, ki bi morala dati priznanje tistim, ki delajo dobro, celo nadpovprečno? Vtis je, da kažeta večje zanimanje za spremljanje modnih trendov...

Če se od medijske pozornosti preselimo k bolj osebnim razlogom za nepriljubljenost tehničnih smeri študija, bi lahko te iskali tudi v (ne)priljubljenosti predmetov, kot sta matematika in fizika, ki sta bila že v osnovni šoli in srednji šoli mnogim strah in trepet. Morda tudi po zaslugi slabih pedagogov, ki so na tihem uživali, da imajo v matematiki in fiziki dobro orodje za ustrahovanje dijakov. A podobno bi lahko rekli za druge predmete. Najbrž pa ima nekaj zraven še splošno mnenje, da nekateri (morda celo večina) pač niso za matematiko.

Spominjam se, da nas je na predavanjih iz ekonomske geografije akademik Vrišer v nabito polni predavalnici skoraj „napodil“ domov, češ kaj pa bo Slovenija s toliko geografi. Naj gremo rajši študirat tehniko, računalništvo, naravoslovje, tam da je prihodnost. In imel je deloma kar prav.

Tekma znanja

V tekmi znanja, ki se že odvija, bodo imele prednost tiste države, ki bodo znale poiskati priložnosti in odkriti, ustvariti nekaj novega. In pri tem ne mislim na ustvarjanje napihnjenih finančnih balonov, ki se, upajmo, po aktualni krizi ne bo več ponovilo. Tega se dobro zavedajo države, kot so Kitajska in Indija (pa tudi druge), ki z univerz na trg pošljeta vsako leto več kot 300.000 inženirjev.

Kako se torej odločiti?

Kateri poklic je pravi zame? Ali se odločati na podlagi povpraševanja in prihodnosti ali prisluhniti lastnim željam, talentom, spodobnostim? Ljudi, ki „od rojstva“ vedo, kakšen poklic bodo opravljali, je malo. Večina se jih v času šolanja večkrat premisli in nazadnje se pač za nekaj odločijo. Veliko je tudi takih, ki po letih dela v določenem poklicu pravijo, da če bi imeli še enkrat možnost izbirati, bi izbrali drugače.

Pravzaprav s tem ni nič narobe. Narobe bi bilo, če bi v samem poklicu iskali smisel svojega življenja. Veliko pomembneje je, da tisto, kar delamo, s čimer si služimo kruh, delamo radi in s srcem. A tudi to ni dovolj za uspeh. Potrebni so znanje, usposobljenost, strokovnost. Tisti, ki se res spozna na svoj posel, pa naj bo to zidarstvo, računalniško programiranje ali pa pisanje komentarjev, bo delo vedno imel in bo v njem tudi uspeval.

Kako hitro in rad človek zajadra na področja, ki jih ne pozna dobro, pa vidimo na številnih primerih: prav bi bilo, da bi pri pomembnih državnih vprašanjih imela glavno besedo stroka, pa je večinoma žal v ospredju umazana politika. Tudi Cerkvi je v primeru mariborske nadškofije spodletelo, ko je nasedla skušnjavi in delala tisto, kar ni njena osnovna poklicanost.

Poklicanost

Pri njej se ustavljamo tudi ob današnjem prazniku – svečnici. Je namreč priložnost za zahvalo. V prvi vrsti vseh posvečenih za ta dar. Zahvalil pa bi se lahko pravzaprav prav vsak za svoj poklic, ki ga opravlja. Gre za klic k služenju skupnosti, v katerem vsak osebnostno raste, s tem pa, ko se posamezniki dajo na razpolago, raste tudi družba.