14. februar – god sv. Valentina

Slovenija | 14.02.2011, 06:48

God sv. Valentina, mučenca, v Katoliški Cerkvi praznujemo 14. februarja. Ta dan se je pod vplivom angleških in francoskih navad mednarodno uveljavil kot dan zaročencev, ko si ti med seboj še na poseben način izkažejo pozornost z obdarovanjem.

Silvester Čuk je v knjigi Svetnik za vsak dan, ki je izšla pri Ognjišču, o sv. Valentinu zapisal:

Pred nedavnim umrli slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred petindvajsetimi leti v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: "K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameri­ki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za 'Valentine'." Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti pred dvema letoma je to prazno­vanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi "blagoslovi" trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh du­hovnikov mučencev iz iste dobe in istega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj čas­tila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesar­jem Klavdijem II. med letoma 269-em času je umrl kot mu­čenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mu­čenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Razisko­valci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Goto­vo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Ev­rope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede "valens", kar pomeni močan in zdrav, so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Svetnikov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime, zato so se svetniku priporočali mladostniki - in čebelarji, ker se nji­hove "muhe" zbudijo iz zimskega spanja.

Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin za­vetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu - v krču zvit - leži pod no­gami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božje­potna cerkev.

Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valen­tin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.