Drago učenje na napakah

Sociala 25. 01. 2011, 17:49

Tretji teden v novem letu in skoraj na polovici pastoralnega leta krščanske dobrodelnosti in solidarnosti nas je preko meja dosegla vest o nečem, kar nas ni preveč presenetilo - oziroma bi lahko poimenovali „javna tajna“. Italijanski mediji so se v petek razpisali o „Svetem polomu“, ki govori o nekaj milijonskem dolgu mariborske nadškofije. S številkami, ki so se pojavile, ne nameravam operirati, saj je vsak dolg, pa naj bo še tako majhen prevelik, še posebej, če ga je ustvarila institucija, ki se ji pripisuje velika moralna avtoriteta.

Gospodarska kriza je resda prizadela vse, tako podjetja, ki so v letu 2010 in bodo tudi letos tonila v rdečih številkah, vse več ljudi je prisiljenih iskati pomoč pri dobrodelnih organizacijah, ki so prav tako v pomanjkanju. Verižna reakcija je pač razumljiva: če imam, dam, če nimam, ne bo nič. Skoraj gotovo lahko trdim, da smo se na takšen ali drugačen način vsi srečali s krizo, prav zato ne govorimo o nečem, kar je zraslo danes. Kriza se že drugo leto pozna pri dobrodelnih organizacijah, v življenju posameznika in tako je svoje lovke stegnila tudi v Vesoljno Cerkev. Dobro jutro Slovenija, kriza je tukaj že dolgo časa. Pa vendar sem dobil glede na odzive o milijonskih dolgovih v mariborski nadškofiji v petek predstavo, da je to nekaj novega, nekaj, kar se je zgodilo danes, nekaj, kar nas je skoraj da presenetilo, kljub temu, da se je mnogo ljudi že več let spraševalo, kdaj se bo ta imperij zrušil. „Članka v italijanskem L'Espressu in drugih posameznih člankov ne želimo komentirati. Tudi objavljenih konkretnih številk in navedb ne moremo potrditi, ker so zavajajoče: že pri navajanju števila vernikov nadškofije so navedli trikrat manjše število od uradnega, kar veliko pove o neverodostojnosti sestavka; prav tako pa lahko tudi rečemo, da nadškofija Maribor ni zadolžena za 800 milijonov evrov,“ je bil petkov odgovor medijem iz Tiskovnega urada Nadškofije Maribor. Tega smo posredovali tudi vam. Več tudi nam ni znanega, razen tega, da dolg ni 800 milijonov evrov in da se v vodstvu Nadškofije Maribor, kot solastniki Gospodarstva Rast, zavedajo posredne odgovornosti, ki jo imajo do delničarjev, zaposlenih in celotne javnosti. V včerajšnjem sporočilu so še poudarili, da se zavedajo, da v preteklosti niso vedno ravnali tako, da bi bilo očitno, da je „naše poslanstvo izključno v službi oznanjevanja, izobraževanja in socialno-karitativnega poslanstva.“ V izjavi so še zapisali, da bo v prihodnje gospodarstvo v službi osnovnega poslanstva nadškofije, ne pa iskanja zaslužka. „Pri tem preoblikovanju ne moremo biti hitrejši zaradi reševanja trenutnih razmer. Odločeni pa smo se iz napačnih odločitev v preteklosti kaj naučiti za prihodnost.“ Vesel sem včerajšnjega sporočila, samo kaj, ko je mogoče le nekoliko prepozno. Nekoliko me preseneča tudi počasnost odzivanja in negiranja neresničnih trditev o dolgu in podobnem, ki se je pojavilo. Če bi bila reakcija hitrejša bi zagotovo ne prišlo do tovrstnih napačnih poročanj, saj tudi duhovniki potrebujejo nekaj, da nagovorijo vernike v teh težkih in za Cerkev na Slovenskem kriznih časih. Vsak se zaveda, da si molk razlagamo ponavadi zelo narobe!

Predsednik Slovenske škofovske konference Anton Stres se te dni mudi na Madagaskarju, namesto da bi glede na razsežnosti, ki jih pripisujejo mariborskemu dolgu, ostal doma, sklical izredno sejo Slovenske škofovske konference in tako ljudem pokazal, da mislijo resno, da obsojajo neprimerne poteze, tudi dolg, ki naj bi bil po informacijah Tiskovnega urada Nadškofije Maribor 17 milijonov, torej veliko manjši od objavljenega. Že ob predstavitvi izjave Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci z naslovom Državljani imamo pravico do pravne in socialne države je nadškof Stres dejal, da se Cerkev zaveda, da je kriza vrednot navzoča tudi v njeni lastni sredini: "saj smo del družbe, v kateri živimo, in s tem povezani z njo v sreči in nesreči". In od takrat do danes se ni spremenilo nič! Ostajamo pri besedah, brez notranje razprave o vrednotah, javne okrogle mize o naših problemih, le godrnjamo, kaj nam počnejo tisti, ki so proti nam. Vrhovni pastirji vsak po svoje poudarjajo, da gre pri mariborskem dolgu za težavo posamezne škofije, pa vendar mislim, da je zadeva, pri kateri se kaže s prstom tudi na vse, ki s ponosom in veseljem delamo za Katoliško cerkev, prešla meje nadškofije Maribor in da je to postal problem celotne Cerkve na Slovenskem.

Sprašujem se, ali nisem kot pripadnik največje verske skupnosti v Sloveniji dolžan izvedeti, kaj je res in kje so meje neresničnega. Sprašujem se, ali po letih metanja peska v oči ni čas, da odgovorni stopijo pred vernike, javnost in priznajo - naredili smo napako, težavam nismo bili kos!

Z žalostjo sem te dni sprejemal očitke, ki so me metali v enak koš kot tiste, ki so z nepremišljenimi potezami zadali enega večjih udarcev v zgodovini - Cerkvi na Slovenskem. Besede kot, saj ste vsi v Cerkvi enaki, bomo morali kristjani požreti tudi v prihodnje, pa vendar to ne bo krepilo naše vere. Prav bi bilo, da bi slišali besede: „Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico.“ (Rim 1,18)

Rad bi, da si v spomin prikličemo besede papeža Benedikta XVI., ki je pedofilske škandale obsodil ne glede na to, ali so že bili obsojeni na pravni ravni ali ne. „Predvsem bi rad nedolžnim žrtvam teh strašnih zločinov izrazil svoje globoko obžalovanje. Ob tem upam, da bodo moč Kristusove milosti, njegovo žrtvovanje in sprava prinesli ozdravitev ter mir v njihova življenja. Skupaj z vami se zavedam sramote in ponižanja, ki smo jih mi vsi utrpeli zaradi teh grehov,“ je v nagovoru vernikom v Veliki Britaniji dejal papež in tako kot že mnogokrat prej stopil korak naprej in priznal greh v Gospodovem vinogradu.

Papež je mirno, tiho in z močno vero v odpuščanje sklonil glavo in jasno povedal: Grešni smo, priznamo in se kesamo! Se tudi mi? Ne! Mislim, da Cerkev pri nas v celoti tega praga še ni dosegla. Mogoče je to pot nakazala včeraj, ko je v izjavi za javnost nadškofija Maribor poudarila in priznala: „V prihodnje bo gospodarstvo v službi osnovnega poslanstva nadškofije, ne pa iskanja zaslužka. Pri tem preoblikovanju ne moremo biti hitrejši zaradi reševanja trenutnih razmer. Odločeni pa smo se iz napačnih odločitev v preteklosti kaj naučiti za prihodnost.“

V Svetem pismu v Sirahovi knjigi je jasno zapisano: „Ne jamči več, kakor premoreš; če pa že jamčiš, bodi pripravljen dolg poravnati.“ (Sir 8,13) Je bilo to vodilo tistih, ki so pripeljali nadškofijo tako daleč, da se danes počutimo osramočene in ponižane vsi, ki smo del Katoliške cerkve?

Spoštovane in spoštovani. Lahko mi kdo reče, da sem si dovolil preveč, da sem prestopil mejo. Pa vendar menim, da sem povedal tisto, kar mnogi mislimo, kar mnogi čutimo in bomo občutili tudi v prihodnje. Pred prvim svetim obhajilom, ko sem prvič stopil pred duhovnika in se spovedal, so mi dejali: dobro si izprašaj vest, grehe iskreno priznaj duhovniku, obudi kesanje svojih grehov, narediti trden sklep o poboljšanju in opravi naloženo pokoro.

Mislim, da so danes vsi odgovorni poklicani k temu, pa naj gre za dolg enega evra ali pa več milijonov.