Kardinali, konflikti interesov in kredibilnost

| 19.01.2011, 14:40 Jože Bartolj

Kdo ni slišal za političnega komisarja, ki je dokazoval neobstoj Boga z argumentom, da ga pač še nihče ni videl? Prav tako poznamo zdravo-kmečko-pametni odgovor: tudi komisarjeve pameti ni mogoče videti s prostimi očmi. Ko gre za Boga, mu ne zamerim, da se izmika našim empiričnim in logičnim kleščam. Glede človeških zadev pa menim, da se mora vse, kar je, na neki način tudi videti. Vključno s pametjo in poštenjem.

V tolažbo mi je, da sem na papeževi strani. Točneje, na strani njegovega tiskovnega predstavnika patra Federica Lombardija, ki je nedolgo tega izjavil naslednje: “Prepričan sem v prave namene odgovornih v vatikanskih gospodarskih ustanovah, vendar nas čaka še lep del poti, preden bomo zares sposobni učinkovito prepričati javno mnenje – z običajnimi komunikacijskimi sredstvi na transparenten in prepričljiv način – glede poštenosti namenov in poslov, ki se opravljajo. In kar pravim o Vatikanu, seveda podobno velja tudi za vse ravni Cerkve in naših skupnosti.”

Verodostojnost

Cerkev je učinkovita samo toliko, kolikor je verodostojna. Ljudje se ji bodo pridružili, če jih bo prepričala s svojim sporočilom. Njeno delovanje bodo podprli, če bodo prepričani v njeno potrebnost in v kompetentnost tistih, ki jo vodijo. Kjer tovrstne verodostojnosti ni, tam bodo ljudje odšli stran oziroma bodo pasivni opazovalci.

V dneh po Novem letu so nekateri mediji znova pokazali svoje nepoznavanje cerkvenih razmer, ko so špekulirali o “odpoklicu” kardinala Rodeta s funkcije prefekta. Škoda, da so se novinarji tako slabo poučili o teh zadevah. Bralca navajajo k temu, da jih ne bo resno vzel niti takrat, ko se bodo kakovostno lotili kakšne pomembne teme. Transparentnosti delovanja cerkvenih ustanov in posameznikov, na primer.

Cerkev ni država, zato zanjo ne morejo veljati enake zahteve glede javnosti delovanja. Državljani, ki so v skladu s teorijo demokracije edini pravi suvereni, imajo pravico do obveščenosti glede ravnanja svojih predstavnikov in državnih ustanov. Ta suveren v Cerkvi je Kristus, naloga vseh kristjanov – od papeža navzdol – pa je, da skrbijo za izvajanje Kristusovega “programa”. Zato kristjan nima nobene pravne podlage za to, da bi od papeža, kardinalov, škofov, duhovnikov in drugih uslužbencev zahteval, naj mu poročajo o svojem delu.

To omenjenim osebam seveda ne preprečuje, da ne bi samoiniciativno ravnale transparentno. Lombardi – predvidevam, da tudi njegov nadrejeni v Vatikanski palači – se tega zaveda. Ni namreč dovolj, da Cerkev pošteno in odgovorno ravna. To se mora tudi videti. Med starodavnimi mehanizmi za vzpostavljanje kredibilnosti najdemo avtonomijo, nepristranskost in izogibanje konfliktom interesov.

Konflikt interesov

Ko so ameriški škofje sporočili, da bodo ustanovili komisije za primere spolnih zlorab mladostnikov, jim je “baza” hitro dala vedeti, da ne bo šlo tako zlahka. Ljudje niso verjeli, da bo isti škof, ki je v preteklosti ščitil duhovnike, zdaj nepristransko razsojal. Konflikt interesov je premočan. Človek, ki je enkrat naredil nekaj narobe, ima velik interes, da bi to ne prišlo na dan oziroma, da bi njegovo ravnanje izpadlo kot pravilno. Če so škofje želeli ponovno pridobiti zaupanje ljudi, so morali v delo komisije pritegniti verodostojne ljudi in jim prepustiti popolno avtonomijo, da neobremenjeno preučijo vsak primer.

Podobna vprašanja prihajajo na dan v Vatikanu, ki se že nekaj let ukvarja z žalostno zgodbo ustanovitelja Kristusovih legionarjev. Maciel je bil znan po svoji darežljivosti do ljudi v Vatikanu. Če gre verjeti tistim, ki pobliže poznajo dogajanje v visokih cerkvenih krogih, je bil kardinal Ratzinger eden izmed redkih, ki je odklonil debele kuverte. Bil je tudi edini od vidnejših kardinalov, ki je odločno ukrepal in Macielu na stara leta zabičal, naj se umakne v samoto ter posveti preostanek svojega življenja molitvi in pokori. Nekaj let pozneje je zamenjal Macielove naslednike. Članom reda in vsem njihovim podpornikom je s tem dal upanje, da bo mogoče začeti na novo.

Nemogoče je napovedati, ali bo reforma Kristusovih legionarjev uspela. Zagotovo pa lahko trdimo, da bi bila verjetnost za uspeh bistveno manjša, če bi Ratzinger, podobno kot številni drugi v Vatikanu, v preteklosti sprejemal kuverte. Papež in kardinali ne bodo nikoli sprejeli zahteve, da mora biti njihovo delovanje podvrženo isti logiki kot delovanje demokratičnih državnih in javnih ustanov. Iz Lombardijeve izjave je mogoče sklepati, da bodo pametni in pošteni ljudje to storili ne na zahtevo, ampak zato, ker vedo, da je to dobro in prav.

 

Več komentarjev pa na spletni strani Casnik.si