Vedno iste face
Jože Bartolj
Janko Prunk je v eni zadnjih Sobotnih prilog pravilno diagnosticiral, da trenutna politična kriza v Sloveniji niso samo tegobe ene, vladajoče, politične stranke ali politične opcije, temveč strankarskega sistema v celoti.
Kajpak se z njimi soočajo še marsikje po Evropi. Ampak pri nas, kjer je za vso strankarsko politiko značilna izrazito visoka stopnja personaliziranosti, je tudi omenjena kriza nekako – personalizirana.
Dvajset let kot en dan
Na to me je pred dnevi spomnil prijatelj, ko je omenil, da se mu je televizijski posnetek plebiscitnega dogajanja zdel tak, kot bi ga posneli včeraj. Skoraj vsi akterji se še vedno drenjajo v prvi vrsti.
Če začnemo pri opoziciji, nemudoma trčimo ob Janeza Janšo. Čeravno je sorazmerno mlad, je prvokategornik več kot dvajset let. In treba je reči, da je v tem času postal za svojo stranko hkrati blagoslov in (za zdaj sicer bolj potencialno) prekletstvo.
Šele v drugi polovici politične kariere se mu je namreč posrečil impresiven prodor v sredino. Zato bo verjetno še precej časa edini opozicijski politik, ki bo lahko pod eno zastavo zbral prepričane vernike in take, ki kar naprej bentijo nad pogoltnimi farji, saj njihovim starim mamam izvabijo vsak belič.
Predsednik in njegovi zamenljivi jurišniki
Vendar je Grosupeljčan sočasno prignal poosebljenje politike do skrajnih meja. Kar je v trenutku, ko mobilizacijska moč njegove osebnosti zlagoma popušča, za demokrate lahko nevarno. Doslej je Janša vsa leta v prve vrste v glavnem pripuščal jurišnike s populističnimi spretnostmi, ki se jim je po izteku “roka uporabe” preprosto odrekel. Tako se je zgodilo Hvalici, za njim Ruparju in nazadnje Pukšiču. Ni pravega razloga, da ne bi enake usode prerokovali sedanjemu gromovniku Tanku. Kaj bi se zgodilo, če bi Janšo nenadoma zadela kap ali bi se odločil za umik iz politike, si je moč misliti.
Če se predsednik SDS tudi po dveh desetletjih pred svojimi privrženci lahko postavi s precejšnjimi uspehi, je izkupiček še enega zimzelenega desnosredinskega politika, Lojzeta Peterleta, precej bolj mešane sorte. Pa ni videti, da bi se mož tega zavedal.
Novo vino v starih mehovih?
Na levici ni nič bolje. Tudi Borut Pahor je poslanec že od prvih demokratičnih volitev sem in tudi on svoji stranki načeluje dolgih petnajst let. Res je, da se njegovo vodenje socialdemokratom ne pozna toliko kot Janševo demokratom. Še več, kljub dolgemu stažu si v lastni hiši ni uspel ustvariti solidnega oporišča. To dejstvo bi moralo v drugačnih razmerah služiti za precej povedno znamenje za njegovo vodenje vlade.
Presenetljivo je manjša personaliziranost in manjši vpliv ene same osebe, SD pahnilo v morda največjo vsebinsko izpraznjenost med vsemi slovenskimi strankami. Paradoksalno je omenjeno trenutno (še vedno) strankin plus, saj je podobno kot SDS zaradi vsebinske nedorečenosti sprejemljiva za “povprečnega volivca”. Po drugi strani so ji hrbet očitno obrnili nekateri največji privrženci njene zgodovinske predhodnice in se v veliki meri nalepili na obe “liberalni” stranki ter ju s tem obremenili s precejšnjo hipoteko.
O prvaku Zaresa ne kaže izgubljati besed. Pripomniti je nemara potrebno le, da bi kot eden poglavitnih kreatorjev blišča in bede eldeesovskega obdobja zelo težko uspel celo s povsem novimi vsebinami; s pogrevanjem starih juh, h kateremu ga silijo nekateri njegovi podporniki, je uspeh še toliko manj verjeten. Podobno težavo ima njegova kolegica iz vrst liberalnih demokratov. Glede na to, da ne le ni bila dejavna v politiki, marveč zanjo do leta 2007 živ krst tako rekoč ni niti slišal, je imela s svojo mladostjo precej možnosti za uveljavitev kot nov politični obraz. Seveda ji ni moglo uspeti, ker se je takoj znašla v navzkrižju interesov med izrazito levičarsko retoriko (tu je njena težava podobna Zaresovi), deklarativno usmeritvijo stranke in svojim načinom življenja.
Vsem se lahko zgodi LDS
Z Erjavcem je deloma drugače. Po eni strani ne more veljati za svež obraz, ker je še nekje v tretji ali četrti ligi zamenjal kar nekaj strank in je politično dejaven precej let, po drugi strani pa je s svojim populizmom (ki se loči od Jelinčičevega) v zadnjem času prinesel še največ svežega vetra v politični prostor. Kot je bilo že ugotovljeno, bo njegova težava dolgoročno enaka Pahorjevi: slejkoprej bo na sceni stal kot general brez vojske.
Opisana kadrovska zacementiranost slovenske politike je najbolj škodljiva, ker preprečuje stabilizacijo strankarskega sistema. Trenutno se še nobena stranka ne more zanašati na to, da se ji v roku dveh mandatov ne bo zgodilo enako, kot se je zgodilo LDS, ki je v samo osmih letih z olimpa padla na rob parlamenta.
Več komentarjev pa na spletni strani Casnik.si
