Jelka Rožman
Iz Ljutomera v Krefeld
Matjaž Merljak
Jelka Rožman živi v Krefeldu, ki je 50 km oddaljen od Essna. V Nemčijo je prišla leta 1971. Poročila se je z možem, ki je tam živel tri leta pred njenim prihodom. Z njim sta se srečala v Mariboru, pri ljudeh, kjer je on prej stanoval.
Doma je izgledalo, da zanjo ne bo zaposlitve. Trudila se je za štipendijo, a v tistih časih so jo dobili le tisti z rdečimi knjižicami. V Nemčiji pa ni bilo nobenih težav, imela je celo srečo. Na banki so je bili veseli, ker je dobro govorila nemško in tudi slovensko. Banka si je ugled gradila s tem, da je imela zaposlenega nekoga, ki zna tudi jezik priseljencev. Od leta 1973 je zaposlena pri Sparkasse.
Čeprav je kot edinka zapustila starše, je zadovoljna. En sin je odrasel pri starših v domovini, tudi ta, ki je v Nemčiji govori slovensko. Lani je izgubila moža. Njegova bolezen in preizkušnja pa sta rodili molitveno skupino ...
V neki župniji je ves dan izpostavljeno Najsvetejše, vsak večer se moli rožni venec. Mož je dosegel, da se ob ponedeljkih molijo vsi trije deli. Prihajalo je tudi nekaj Slovenk, a se je skupina malo razkropila. Ona prihaja vsak večer. To je bilo, ko je še hodila v službo, kar naporno.
Razmišlja o vrnitvi v Slovenijo, a najbrž ne za stalno, saj en sin živi v Nemčijo. Dom jo veže, četudi starši niso več živi, saj dom ostane vedno dom.
Z Jelko Rožman sem se pogovarjal na binkoštnem srečanju slovenske župnije v nemšekm Essenu v maju 2010.
