Izlet v Trogir
Četrti dan – kopensko raziskovanje okolice in literano-glasbeni večer
Radijske počitnice
Zdaj smo se že kar dobro prilagodili našemu počitniškemu bivališču. Hotelske hodnike in njihove zavoje obvladamo, vemo tudi že, da francoski dopustniki bolj redko odzdravijo, pa tudi ritem programa počasi osvajajo tudi vsi, ki so z nami na počitnicah prvič (teh je v drugi izmeni kar precej).
Deveta ura dopoldne je namreč ključna: danes je bila to ura odhoda v Trogir, staro pristaniško mestece na dnu Kaštelanskega zaliva, ki je od Splita oddaljeno 27 kilometrov.
Tri četrt ure vožnje je ob zanimivi razlagi okolice in mestne zgodovine minilo hitro. Kompasovi vodiči so nas potem popeljali tudi čez dvižni most na otoček, kjer leži mesto. Vanj smo vstopili pri severnih vratih, se sprehodili po ozkih mestnih uličicah in pri južnih vratih pokukali še v pristanišče. V rimskih časih je bilo tu močno pristanišče, po padcu rimskega cesarstva pa je mesto prišlo pod oblast bizantinskega temata Dalmacije. Staro mestno jedro se je oblikovalo od 13. do 15. stoletja, nato so dogradili še stolpa, ki sta ohranjena še danes – kaštel Kamerlengo in stolp sv. Marka. Starejši vzhodni del se je razvil okoli glavnega trga s stolnico. Zahodni del pa je nastal kasneje. V preteklosti je bilo mesto kulturno središče Dalmacije. V 13. stoletju je tu ustvarjal mojster Radovan, v 15. stoletju pa znani kiparji in graditelji, humanisti in zgodovinarji.
Po ogledu mesta smo se zbrali na mestnem trgu, kjer se je v stolnici svetega Lovra darovanju svete maše našemu uredniku Franciju Trstenjaku in duhovniku Dragu Svetku pridružil domačin Boris Čobanov, domačin, ki pa duhovniško poslanstvo opravlja pri nas (od avgusta naprej v Koštaboni).
Po maši je strmo in ozko stopnišče pritegnilo tiste, ki z vrtoglavico nimajo težav (ali pa so do zdaj tako mislili). Vzpon na 48 metrov visok zvonik je tik pod vrhom postregel z imenitnim razgledom daleč naokoli, le strah pred opoldanskim zvonjenjem (stali smo tik pod dvema zvonovoma) nas je pregnal nazaj na trdna tla.
Po vrnitvi v hotel – kosilo (kot vedno izvrstno in z bogato izbiro), potem pa prosti čas do večernih ur. Zvečer smo se pred našo prireditveno dvorano zbrali malo prej kot ponavadi, saj je že nedeljska oddaja TV Plamen obljubljala vrečko presenečenja. Nekaj je bilo sicer takih, ki niso bili prepričani, da gre zares za vrečko, ki je namenjena njim, a ko se je pred pultom nabrala vrsta, so se pridružili tudi dvomljivci. Sledil je večer poezije in glasbe, ki smo mu radijci nadeli ime Zdrav duh v zdravem telesu. Prepevali smo skupaj, črpali iz zakladnice biserov za dušo in literarnih navdihov naših pesnikov, ko pa je bilo sedenja dovolj, smo vstali in se v ritmu dobro znanih napevov odzibali iz dvorane...in se potem seveda spet vrnili na skupen zaključek – pred spanjem smo se priporočili s pesmijo Angelu varuhu.
