Na god sv. Dominika predstavljamo red dominikancev

Slovenija | 06.05.2010, 18:10

V oddaji Naše škofije ste lahko prisluhnili, kako potekajo priprave na Slovenski evharistični kongres v Celju. Do srede meseca maja naj bi prijavili avtobusne prihode. Spomnili smo na dve obletnici: Slovenska Karitas praznuje 20. obletnico, Vojaški vikariat pa 10.

Na praznik sv. Jožefa, delavca, je bila pri kapeli sv. Vida pri Bukovniškem jezeru sveta maša za delavce in kmete škofije Murska Sobota. Sv. mašo je ob somaševanju duhovnikov vodil voditelj pastoralne službe dr. Karel Bedernjak, ki je v pogovoru z nami dejal, da je želel poudariti, da ne smemo podleči pritiskom sodobnega sveta, ki ceni le dobiček, pri tem pa velikokrat tepta človekove pravice. V letu priprave na evharistični kongres je Teološka fakulteta za duhovnike in laiške pastoralne delavce pripravila Teološki simpozij o življenju iz evharistije. Ponovitev Teološkega simpozija za škofijo Murska sobota je bila v sredo v Zavodu Marianum v Veržeju. Na njem pa je bilo v ospredje postavljeno življenje iz evharistije in s tem teološki, socialni in družbeni vidik. Namreč iz evharistije izhaja, se razvija in je utemeljena služba ubogim, pričevanje ljubezni do bližnjega, obramba in pospeševanje življenja vsakega človeka ter zavzemanje za pravičnost in mir. Na simpoziju so se zvrstila tri predavanja in sicer: dr. Primož Krečič je predaval na temo: Evharistija: dar, ki spreminja.

Predstavljamo red dominikancev

Na god sv. Dominika, na je dominikanec p. Ivan Arzenšek predstavil red Dominikancev. Cerkev nenehno išče svoja duhovna pota in ena od njih je tudi dominikanski red, red pridigarjev. Nastal je v začetku 13. stoletja po božjem navdihu sv. Dominika Guzmana (1171-1221), po rodu Španca.

Svoje prve brate pridigarje je poslal leta 1217 v znamenita vseučilišča v Pariz, Oxford, Bologna in Madrid. Na prvem vrhovnem zboru, generalnem kapitlju v Bologni, leta 1220 so pod njegovim vodstvom sprejeli prva redovna pravila.

Dominikovi duhovni sinovi, bratje pridigarji, naj bi po njegovi zamisli služili resnici in jo širili med množice. Red je živel v revščini, skrbel za dušno pastirstvo, pridigal in se posvečal študiju. V 13. stoletju je opravil veliko dušnopastirsko in znanstveno delo. Red pridigarjev, ki je danes razširjen po vsem svetu, je v svoji sedemstoletni zgodovini doživljal večje in manjše krize, vendar se do danes ni nikdar delil, temveč je vedno z novo močjo skušal dosledno živeti karizmo svojega ustanovitelja.

Na slovenska tla so prišli dominikanci že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan je bil ustanovljen v Novem Kloštru pri Polzeli leta 1451. Svoj samostan so imeli tudi pri Sv. Trojici v Halozah (v njem so zdaj minoriti) in v Kopru. Sestre dominikanke pa so se naselile leta 1237 v Studenicah pri Poljčanah, leta 1238 v Velesovem pri Kranju in leta 1251 v Radljah ob Dravi. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so leta 1782 med drugim ukinile tudi dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu.

Dominikanski red je od vsega začetka bil in ostal velik častilec Matere Božje in pospeševalec posebne oblike marijanske molitve, rožnega venca, ki pospešuje premišljevanje skrivnosti Jezusovega življenja.

Več o redu si preberite na spletni strani http://redovi.rkc.si/dominik/dominik1.html

Misijonska molitvena zveza moli za misijonarja Antona Ovtarja

Drage molivke in molivci Misijonske molitvene zveze in vsi, ki si prizadevate uresničevati misijonsko poslanstvo Cerkve.

Veliki in pomembni dogodki pri nas v Sloveniji in v vesoljnem misijonskem svetu se kar vrstijo. Pri nas smo spremljali in z molitvijo podprli posvetitev in ustoličenje novega celjskega škofa, dr. Stanislava Lipovška; ves čas molimo za uspeh slovenskega evharističnega kongresa, ki bo imel svoj vrhunec v slavju, 13. junija v Celju. Naše molitve pa so spremljale tudi svetega očeta na njegovem misijonskem potovanju na Malto in pri njegovem pastoralnem delu.

Ta teden pa se zopet napotimo na misijonska polja v islamski svet. Molili bomo za kristjane v Iraku, od koder znova in znova prihajajo vesti o težkih razmerah kristjanov v tej deželi. Minulo nedeljo so teroristi izvedli atentat na avtobuse s študenti, starimi od 18 do 26 let, od katerih so 4 izgubili življenje, 171 jih je bilo ranjenih, od tega 17 huje. Tako poroča radio Vatikan. V Iraku so življenjske razmere za katoličane grozljive. Posebni viri poročajo o zahtevah po odstranitvi križev iz cerkva, plačevanju posebnih davkov za nemuslimane, ukazih, da morajo kristjanke nositi pokrivala čez glavo, oziroma obraz in pozivih naj odvržejo krščansko vero ter pristopijo k muslimanom. Kristjani se več ne čutijo varne. Število kristjanov se je zaradi tega v zadnjih letih naglo zmanjšalo; od 1,2 milijona jih sedaj živi o Iraku kakih sto tisoč – po nekaterih virih do štiristo tisoč. Domači škofje spodbujajo vernike, naj svoje zemlje ne zapuščajo, saj tu živijo že dva tisoč let, so del iraškega naroda, kulture in skupaj z drugimi sodelujejo pri obnovi dežele. Toda želja po varnosti in lepši prihodnosti jih pogosto sili, da zapuščajo svojo domovino. V Iraku Slovenci nimamo misijonarja. Toda vsi kristjani smo med seboj bratje in sestre, težko življenje iraških kristjanov nas kliče, da jim z našimi molitvami stojimo ob strani.

Včasih se nam misijonsko delo v nekaterih deželah zdi zelo preprosto in enostavno, v resnici pa od misijonarja zahteva izredno močno vero, vztrajnost ter trden značaj. Velikokrat so takšna misijonska območja na misijonskih poljanah, ki se v zadnjih letih odpirajo v nekdanjih komunističnih azijskih deželah. V takšni deželi deluje tudi naš misijonar Anton Ovtar. Rojen v Celju leta 1961, je leta 1980 stopil k lazaristom, napravil večne zaobljube 1985 in bil leta 1987 posvečen v duhovnika. Leta 2001 je odšel v misijone v Rusijo in to v Nižnij Tagil, ki se nahaja na azijskem delu Urala. O svojem delu nam redkokdaj piše, vendar iz njegovih pisem odseva njegovo izredno poslanstvo. Piše nam: »Mesto samo je popolnoma socialistično-industrijsko. Poljedelstva skoraj ni. Prevladuje težka industrija: rudarstvo, premogovništvo in obdelava tega do najsodobnejših strojev. Pri nas se nahaja največji industrijski kompleks na svetu. Glavni proizvodi so tanki, vagoni in zadnje čase kopači. Največji problem, ki ga jaz vidim in tudi mnogi drugi, so ljudje, ki so jih sem naseljevali ali preseljevali na silo, skozi vso zgodovino mesta. Letos mineva že 285 let od začetka naseljevanja. Po drugi svetovni vojni, ko se je končalo nasilno naseljevanje, sem vozijo zapornike iz cele Rusije. Po vojni je bilo 26 zaporov, sedaj pa jih je še 13. Ti ljudje ponavadi ostanejo tukaj. Zaradi težkega podnebja in zaradi nasilnega priseljevanja, so ljudje zelo agresivni in brez volje do življenja. … S strani Pravoslavne Cerkve čutimo precejšnje nezadovoljstvo, ker smatrajo Rusijo za pravoslavno državo. Takšna je tudi uradna politika države. To se pozna tudi na naših vernikih, ker se čutijo drugorazredni državljani in jih je sram pokazati, da so katoličani. Jaz osebno čakam, da se končno uresniči srečanje med papežem in moskovskim patriarhom. To srečanje bi prineslo spremembo v spoštovanju in sprejemanju drug drugega. Naše glavno delo je zbirati ljudi, ki se čutijo katoličani. Imamo tri župnije, ki skupaj štejejo manj vernikov kot kakšna najmanjša primorska župnija. Področje našega delovanja pa nekajkrat presega površino Slovenije …Življenje tukaj je težko, predvsem psihično. Težko je vzdržati pod pritiskom administracije, tako notranje kot zunanje politike, kakor tudi pod pritiskom negativnega razpoloženja ljudi. No, prav to mi daje moč, da se čutim potrebnega. Kot duhovni sin sv. Vincencija čutim, da delam med tistimi, ki so pomoči najbolj potrebni. Vendar se včasih bojim, da se ne bi tudi mene lotil pesimizem, zato bom vesel, če se me bo kdo spomnil v molitvi.«

Misijonar Anton Ovtar, spremljajo te naši očenaši in zdravamarije, spremlja te naš misijonski rožni venec; pa tudi naše žrtve in trpljenje, ki jih darujemo Bogu za vas misijonarje ter uspeh vašega dela. S teboj se čutimo še posebej povezane, saj tvoje delo poteka med tistimi, ki so zlomljeni od trpljenja in so res pomoči najbolj potrebni. Njihov križ jim pomagaš nositi tudi takrat, ko ti zanj ne vračajo hvaležnosti, zato tvoje poslanstvo toliko bolj cenimo in molimo zate!

Msgr. mag. Anton Pačnik, voditelj Misijonske molitvene zveze