Nova priložnost za Cerkev
Komentar tedna | 23.04.2010, 14:45
Najbrž zlepa ni nobena stvar tako zamajala ugleda Cerkve in duhovnikov kot so pedofilski škandali, ki so prišli v zadnjem času na dan. Koga niso ta poročila pretresla? In kako ne bi pretresla in zamajala vere preprostega vernika?
Kot kaže, pri teh poročilih ne gre za napade na Cerkev v slogu povojne komunistične propagande in preganjanja Cerkve, saj ostaja dejstvo, da so se nekateri primeri pedofilije gotovo zgodili in ne gre samo za plehko protikatoliško propagando. Čeprav, resnici na ljubo, so se nekatera poročila spremenila tudi v to.
Naj ne izveni cinično, a smo iz javnih medijev za veliko noč slišali več, o čem naj bi papež in škofje govorili, kot pa o tem, o čemer so. Mediji so, morda ne čisto neupravičeno, pogrešali, da bo kdo od škofov in papež v svojih pridigah okrog največjega krščanskega praznika spregovorili tudi o tej boleči rani Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Pri tem pa so slovenski mediji zaobšli besede dveh slovenskih nadškofov, ki sta se jasno in odločno postavila proti pedofiliji. Naj navedem njune besede. Nadškof pomočnik Marjan Turnšek je v Celju rekel, da takšna dejanja v Cerkvi in zunaj nje terjajo zavrnitev, preiskavo in obsodbo. Nadškof Stres pa je na veliki četrtek dejal: "… dejanja nekaterih posameznikov …moramo obžalovati in nedvoumno zavrniti. Zato je prav, da se vse razišče in ugotovi. Žrtve imajo pravico do obsodbe dejanj, s katerimi je bilo poteptano njihovo dostojanstvo in so bile povzročene velike duševne in moralne rane." Bolj jasna bi ne mogla biti.
Je pa nadškof Stres še nadaljeval: "Duhovniki imamo tudi pravico do dobrega imena in spoštovanja našega dela. A obrekovanja, sumničenja in krivičnega posploševanja ne bo konec, dokler se vse ne razišče in nepristransko ugotovi." Da, tudi duhovniki imamo pravico do dobrega imena. Ko so se v svetu začeli napadi muslimanskih teroristov, so nas vsi mediji lepo podučevali, kako za dejanja nekaterih muslimanov ne moremo kriviti vseh muslimanskih vernikov. Res je tako! A, žal, takih besed nismo vredni katoliški duhovniki. Zaradi dejanj nekaterih ne moremo in ne smemo obsojati vseh. Posploševanja so v zgodovini že rodila veliko zla. Prav tako ni res, kar brez vsakršne nekritičnosti ponavljajo nekateri komentatorji, da je duhovniški celibat (neporočenost) vzrok za pedofilijo. Nobenega dokaza ni za to! Noben resen psiholog ali psihiater ni tega rekel, a nekateri novinarji že vihtijo dokaze! Velja se zamisliti že ob dejstvu, da pedofilija navzoča tudi v družini in v drugih poklicih. Po raziskavah je je še več kot v duhovniških vrstah.
Seveda pa s temi dejstvi nikakor ne opravičujem teh dejanj nekaterih duhovnikov, ker jih ni mogoče opravičiti, ampak so vredna vsakršne obsodbe in takojšnje zavrnitve! Storili so zločin, s katerim so vzeli dobro ime drugim duhovnikom in Cerkvi ter zelo škodovali veri. Lahko si priznamo, da so nekateri glede tega v preteklih letih ravnali narobe, ko niso dovolj odločno reagirali na te kriminalne pojave. Ne da jih opravičujem, a je žal tako pred leti ravnala skoraj vsa javnost. Primere zlorabe otrok se je podobno skrivalo v družinah in drugje. Npr. v šolstvu. Imam pričevanja pedagoških delavcev, kako so »tajno« reševali te probleme. Tudi oni so menili, da se da v tajnosti laže reševati tako občutljive osebne stvari. Najbrž to drži, kakor najbrž tudi drži, da se jih da v »tajnosti« tudi prikriti …
Morda pa se je vsa družba prav na primeru Cerkve naučila, da se je treba z zlorabo otrok soočiti drugače, na transparenten način. Jasno in odločno! Besede in nova navodila ljudi iz Cerkve to potrjujejo.
Ta tako boleča izkušnja za Cerkev pa naj postane za skupnost vernih tudi priložnost. Da, prav ste prebrali. Priložnost. In sicer nova priložnost za spreobrnjenje in »nujna priložnost za očiščenje«, kakor je v svojem nagovoru za papeža in rimsko kurijo dejal p. Rainiero Cantalamesa teden dni preden je izrekel »razvpite« besede, ko je navedel del pisma judovskega prijatelja. Žal prvih besed ni objavil nihče, razen katoliških medijev. Kakor so vsi gladko prezrli njegove besede, da zaradi poniževanja svojih duhovnikov in žalosti svoje Cerkve Jezus bolj trpi kot mi.
Zloraba otrok boli Jezusa bolj kot nas. Te zlorabe so novi udarci biča po njegovem telesu. Ob teh besedah bi se moral zamisliti vsak kristjan, še posebej duhovniki in drugi predstojniki v Cerkvi. Samo ob premisleku, priznanju krivde, obsodbi in kaznovanju storilcev bo Cerkev pridobila verodostojnost. Cerkev je vedno potrebna prenove, pravi znani rek in ljudje smo vedno znova potrebni spreobrnjenja. V svoji dvatisočletni zgodovini je Cerkev že velikokrat dokazala, da je sposobna prenove, spreobrnjenja in reforme. S to svojo držo je v zaupanju Boga zmogla iziti že iz težjih kriz. Bo zmogla to tudi danes?
