Pri nedeljski sveti maši se Cerkev gradi!

Radijski misijon | 22.03.2010, 19:22

Gost osrednjega misijonskega pogovora drugega dne je bil mariborski nadškof pomočnik dr. Marjan Turnšek. V pogovoru z Jožetom Bartoljem se je ustavil ob pogledu na nosilno temo današnjega drugega misijonskega dne letošnjega 5. radijskega misijona.

Nadškof Turnšek je med drugim dejal:

»Gospodov dan« je izraz, ki je izredno bogat. Je drugo ime za nedeljo. Nedelja pa ima v krščanstvu bogato vsebino in glavni pomen v zbiranju kristjanov pri obhajanju evharistije na dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih.

Pri nedeljski sveti maši se Cerkev gradi, raste - evharistija je tako srce cerkvenega občestva, ki prav preko obhajanja evharistije postaja tudi samo »zakrament odrešenja« za svet: V njej se nenehno preraja, saj se preko Kristusovega telesa, ki je prisotno pod podobo kruha in vina z njim združuje v »mistično« osebo - od tod tudi prispodoba ženina in neveste za odnos med Kristusom in Cerkvijo.

Cerkev je deležna daru, ki ga je Bog namenil svetu in sama postaja ta dar za svet kot »znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«. Zato se v imenu vsega človeštva občestvo župnije pri sveti maši združuje z Gospodom. Evharistija je novozavezna »svatovska gostija«, na katero kliče Oče: Oče daje svojega Sina in kdor se združi z njim, postane združen z njegovo ljubeznijo in rodovitnostjo.

Pri oltarni »mizi« je edina hrana »Ljubezen« : večni vir življenja. Kristjani postajamo pri evharistiji Božji sodelavci, saj računa na nas - Cerkev je ponižna Božja sodelavka - po Božji želji in odločitvi seveda. Čeprav je zaradi greha bedna in uboga, vendarle nosi v sebi skrivnost Boga za ves svet - to je skrivnost »zaročniške« duhovnosti.

Ko pri sveti maši vzkliknemo »Skrivnost vere«, ne izpovedujemo le spremembe kruha in vina, ampak tudi skrivnostno združitev Kristusa kot Ženina s cerkveno skupnostjo kot Nevesto; ko spreminja darove ljudstva na oltarju, spreminja tudi občestvo v svoje »telo«, ko mu daje svoje evharistično telo kot »poročno darilo«.

Pri sveti maši Kristus »hrani« zbor vernikov s svojim telesom in po tem zakramentu postaja ta zbor »meso njegovega mesa« - torej nas spreminja vase. Zato lahko razumemo kristjane iz 4. stol. v Severni Afriki, ki so raje šli v mučeništvo, kot da bi se odpovedali obhajanju evharistije: »Brez evharistije ne moremo živeti!«