Nejc Podobnik | (foto: Rok Mihevc)
Kaj imajo skupnega sveti Frančišek, Bogdan Vidmar in Job?
Komentar tedna Nejc Podobnik
Bojim se. Bojim se, da bo moja ideja zavrnjena in da bo otrok izgubil veselje do glasbe. Ali pa, da bom dal obljubo, ki je ne bom uspel izpolniti. Ob dveh popoldne, ko stopim na primestni avtobus, opazim, da v tem nisem sam – da nas je vse skupaj strah. S slušalkami, modrimi ekrani in drugimi motilci pozornosti na vse pretege bežimo pred strahovi, ti nas pa vedno znova ujamejo. In ne samo nas, potrošnikov tretjega tisočletja. Ta teden smo poslušali, da se je prav podobno bal celo apostol Peter. Tako se je bal za mnenje judovskih kristjanov, da je zatajil preostanek krščanske ekipe. Celo on, Kristusov vikar.
Bunker
Ni čudno, da se oprimemo vsake bilke varnosti, ki jo ponudi življenje. Da namesto v resnične odnose raje vstopamo v komentatorske kabine vsevednih opazovalcev – da smo le na varnem, stran od resničnega sveta. In podobno je bilo tudi ta teden, pred nedeljskim referendumskim paketom.
Situacijo bi lahko obrnili v dober trening, po bratsko tuhtali in se spraševali, kaj je resnično in dobro. Namesto tega smo na večjem delu ozemlja spet postavili barikade in si zatisnili ušesa.
Svoje smo obdarovali z všečki in srci različnih barv, z nasprotnikom pa si nismo dali preveč opraviti, kvečjemu smo jih obdarovali s kakšno posmehljivko. Kot bi na nogometni tekmi vseh 90 minut igrali bunker in na koncu za poraz krivili sodnike.
Brez pogumnega soočenja pač ne moremo zmagati.
Gremo raje v napad!
Zadnje dni smo na poti srečevali čudovite ljudi, ki so s svojim življenjem kazali, kaj pomeni pravo soočenje s strahovi in neudobjem.
Praznovali smo okroglo obletnico odhoda sv. Frančiška in se spominjali pokojnega Bogdana Vidmarja, ki se je na Goriškem tako pogumno upiral pritiskom igralniških sil. Za piko na i smo v Božji besedi sledili zgodbi Joba, ki ga je zadela vsaka mogoča nezgoda in zavrnitev, pa je kljub vsemu vztrajal do konca.
Frančišek, Bogdan in Job niso ljudje, ki bi igrali bunker. Vsak dan so igrali na zmago in to ne iz svoje moči, ampak iz moči Zmagovalca vseh zmagovalcev.
Učijo nas, da se moramo za dobro in polno življenje najprej srečati z Njim, ki je življenje. Šele ko pred Bogom in drug pred drugim priznamo svoje uboštvo in vse žetone stavimo na Kristusa, bomo spremenjeni. Postali bomo člani zmagovite ekipe, ki ne igra bunkerja, ampak igra odprto, lepo, in vedno na zmago.
Preizkus pripravljenosti
Prva priložnost za preizkus naše kondicijske pripravljenosti bo na sporedu že ta vikend – v prvem polčasu nas čaka Pohod za življenje, v drugem pa referendumska nedelja. Vprašanje je le, ali bomo tokrat znali delovati kot ljudje, ki so prečkali smrt in vstopili v novo življenje.
To ne pomeni, da bomo vsi naredili isto stvar. Ne, vsak ima svoje poslanstvo kot del telesa, naloga vsakega od nas pa je, da svojo vlogo prepoznamo in udejanimo.
Mogoče nas straši ideja aktivne udeležbe na dogodkih, mogoče težko pišemo brez klicajev ali pa smo radi neusmiljeni do tistih, s katerimi se ne strinjamo.
Zadajmo si ravno prav zahteven korak naprej, po zgledu naših vzornikov tega tedna. Čeprav nas je strah in vse v nas kliče po udobju, stopimo iz območja varnosti, da bomo že ta vikend nastopili kot zmagovita ekipa, ki pričuje za Življenje.
