Paliativna oskrba ni nekaj žalostnega, ampak dobrega

Novice 05. 10. 2026, 11:48 Marjana Debevec

Paliativna oskrba ne pomeni le pomoči bolniku v zadnjih dneh življenja, ampak gre za spremljanje neozdravljivo bolnega skozi njegovo bolezen, so poudarili na današnji novinarski konferenci pred svetovnim dnevom paliativne in hospic oskrbe. Zato je že v pripravi državni načrt s tega področja, ki bo paliativno mrežo okrepil po vsej Sloveniji.

Ljudje se izraza paliativna oskrba pogosto bojijo, ker vidijo v njem samo konec življenja. Tisti, ki delujejo na tem področju, pa poudarjajo, da gre za veliko več – neozdravljivo bolne namreč lahko začnejo spremljati že zelo zgodaj in jim tako omogočijo bolj kakovostno življenje tudi v času bolezni.

»Seveda mi poskrbimo za vse, tudi za tiste, ki jih spoznamo v zadnjih dnevih, ampak običajno takrat ne veš, kaj so njegove želje, kaj so vrednote in poskrbiš za tisto, kar lahko v tistem trenutku. Če pa bolnika poznaš mnogo prej, veš, kaj si želi in ga podpreš v teh njegovih željah in vrednotah,« je pojasnila vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, predsednica Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo ter članica delovne skupine za paliativno oskrbo pri Zdravniški zbornici Slovenije dr. Maja Ebert Moltara. Povedala je, da vsako leto izobrazijo nove sodelavce, veseli pa jih tudi, da je medicinska fakulteta lani prvič uvedla paliativno medicino kot obvezni predmet.

Specializirane enote tako vsako leto obravnavajo vedno več bolnikov, samo lani so jih približno 4000. Ebert Moltara je tudi pojasnila, da je že pripravljen državni program za področje paliativne oskrbe, ki naj bi bil sprejet v prihodnjih mesecih.

V zadnjih letih se vedno bolj razvija tudi paliativna oskrba otrok in sicer od novorojenčkov do mladostnikov. Njihovi starši namreč niso upravičeni do asistenta, kar pomeni, da so ob številnih zahtevnih simptomih otroka močno obremenjeni, je pojasnila, vodja Tima za paliativno oskrbo otrok na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana in članica delovne skupine za paliativno oskrbo pri Zdravniški zbornici Slovenije doc. dr. Anamarija Meglič.

Zdravstveni delavci iz pediatrije zato podprejo celotno družino in je ne zapustijo tudi po smrti otroka. »Nas poznajo in vedo, ta paliativna oskrba ni nekaj žalostnega, ampak je nekaj lepega in je to dobra medicina, ki smo dolžni izvajati vsi.«

V zadnjih letih so spremljali približno 200 neozdravljivo bolnih otrok, od katerih jih je približno polovica že sklenila svoje življenje.

Pomemben prispevek spremljanju v zadnjem obdobju, še posebej če svojci niso sposobni bolnika imeti na domu, pa je tudi stacionarna hiša Ljuhospic, v kateri imajo 12 enoposteljnih sob, v desetih letih so sprejeli 2115 ljudi, povprečna ležalna doba je 9 dni. Trenutno je to edina hiša hospic v Sloveniji, kar je po besedah socialne delavke v Hiši Ljubhospic Urške Končan absolutno premalo.

»Veseli smo, ker se pojavljajo pobude po stacionarnih hospicih v raznih delih Slovenije in upamo, da bo kmalu to tudi realizirano. Ampak zelo je pomembno, da država prisluhne tej potrebi in da tudi lokalna skupnost pač naredi svoje.«

Vse udeleženke tiskovne konference so državo pozvale k podpori, kot se to dogaja po drugih evropskih državah.

Pogosto se paliativna medicina sreča z urgentno medicino - čeprav bi lahko bolnik svoje življenje končal brez slednje.

»V urgentni medicini je minljivost evidentna vsak dan, saj je vsak dan opomnik, da zdaj si, čez eno uro pa te mogoče ne bo več. Urgenca je v nekem pogledu surov odsev življenja. Umiranje, življenje, smrt in trpljenje se tičejo vseh nas in nihče temu ne bo ubežal.«

Pred svetovnim dnevom paliativne oskrbe doc. dr. Gregor Prosen, specialist družinske in urgentne medicine ter vodja delovne skupine za promocijo paliativnega zdravljenja pri Zdravniški zbornici, opozarja, da se zaradi staranja prebivalstva na urgenci vse pogosteje srečujejo s krhkimi bolniki s številnimi hudimi kroničnimi boleznimi.

»Moraš biti tenkočuten, si vzeti čas in se pogovoriti z bolniki in njihovimi svojci. Ni pravično, da se o življenju in smrti začnemo pogovarjati šele na urgenci. Obravnava neozdravljivo bolnih bi morala biti bolj celostna.«

Na enoti, kjer nimajo poškodovanih in so pacienti, ki so triažirani rumeno in navzgor, je mediana starosti 72 let. 26 % jih je starih od 70 do 80 let, 7 % pa je starejših od 90 let: »Razmišljam tudi o tem, kaj bo z mano, ko bom potreboval to pomoč. Ob kadrovskem primanjkljaju in vseh teh normah vsak zdravnik sanira svoj akutni problem, ampak rdečo nit smo nekako izgubili. To rdečo nit je treba vrniti na piedestal medicine in akutne stvari reševati ob tem, ne namesto tega.«