"Dokler lahko delamo, delajmo in delimo stvari z drugimi."

Naš gost 05. 10. 2026, 10:52 Jure Sešek

Našo poslušalci delo našega gosta, ki smo ga gostili minulo soboto, dobro poznate. Zelo zanimiva pa je tudi njegova življenjska pot. Iz rodnih Moravč je Toneta Gorjupa, preko študijske Ljubljane, peljala v svet, za nekaj let celo v Avstralijo. Ob vrnitvi domov se je za vrsto let zapisal našemu informativnemu programu in ga dejavno sooblikoval.

Po desetletjih predanega ustvarjanja radijskega programa, za njim ostajajo sadovi oddaj Spominjamo se in Graditelji, radio pa je zaznamoval tudi z ljubeznijo do slovenskega jezika, zgodovine in kulture, predvsem pa so ga bogatila srečanja s poslušalci. Med drugim v pogovoru pripoveduje takole: »Pri Frančišku me nagovarja ljubezen do Stvarstva. Odraščal sem na kmetiji in se spominjam očeta, ki je tudi ob nedeljah šel pogledat njive, travnike in živali ter razmišljal, kaj bo treba narediti naslednji teden, mesec ali leto. Ta občutek, da je vse, kar nas obdaja, vredno pozornosti, mi je zelo blizu.«

Pogovoru z njim lahko prisluhnete v našem avdio arhivu, v podcastu oddaje Naš gost, intervju z njim pa je objavljen tudi v sveži reviji PRO. V nadaljevanju pa le nekaj vprašanj z zanimivimi odgovori:

Tone, kako se človek navadi, da zjutraj ni več treba v službo?

Če imaš doma stvari, za katere moraš poskrbeti, potem ne ležiš prav dolgo. Ena takih »stvari« so naše kure, kokoši. (smeh) Zjutraj jih je treba odpreti, jim dati hrano in vodo. Sicer pa nikoli nisem imel težav z vstajanjem. Če je bilo treba, sem vstajal tudi sredi noči.

Tvoje življenje je polno različnih križišč. Ena pomembnih stalnic je gotovo sveti Frančišek.

Assisi in Frančišek sta me zaznamovala. Tja sem se vračal v času študija, pastoralnega dela, pozneje z radijci in družino. Spomnim se jutra, ko smo bili radijski sodelavci v Assisiju. V tihoti novega dne sem šel do Frančiškovega groba in tam ostal celo uro. Nikogar ni bilo ... Pogosto sem lahko doživel posebno srečanje s svetnikom, ki te razume, te ne obsoja in ti pomaga, da rasteš.

Pri Frančišku me nagovarja predvsem ljubezen do Stvarstva. Odraščal sem na kmetiji in se spominjam očeta, ki je tudi ob nedeljah šel pogledat njive, travnike in živali ter razmišljal, kaj bo treba narediti naslednji teden, mesec ali leto. Ta občutek, da je vse, kar nas obdaja, vredno pozornosti, mi je zelo blizu.

Ko si bil mlad, si razmišljal o psihologiji, teologiji in slovenščini. Potem pa te je življenje odpeljalo v Avstralijo.

Končal sem teologijo z željo, da bi študiral tudi slovenščino. Po novi maši pa so iskali nekoga za Avstralijo in obljubili so me, ne da bi sam vedel za to. Tako sem iz domačih krajev »padel« v popolnoma drug svet.

V Avstralijo sem prišel 8. decembra 1986. Iz zime v poletje. Tam so me sprejeli predvsem Slovenci, mnogi še slovensko govoreči. Nisem vedel, kakšno in kaj bo moje delo. Prvi dan so mi naročili, naj pripravim božično radijsko oddajo. Tako se je začelo moje radijsko delo.

Slovenska skupnost v Avstraliji je živela predvsem iz slovenske besede, slovenske pesmi, molitve, bogoslužja in slovenskih praznikov. Ljudje so za skupnost žrtvovali ure in dneve. Dokler živi slovenska maša, dokler se govori in poje v slovenščini, bo živela tudi slovenska skupnost.

Kaj bi kot nekdanji sodelavec svetoval Radiu Ognjišče in sodelavcem, ki smo veseli, da še vedno soustvarjaš naš program?

Delajte stvari, ki jih radi delate. Na radiu imamo precej medsebojnega zaupanja, odprte roke in možnost, da razvijamo svoje talente. To je veliko vredno.

Tudi stvari, ki nam niso najbolj domače, moramo opraviti tako, da bodo imeli poslušalci nekaj od njih. Ni dovolj, da nekaj »odbrenkamo«, od sebe skušajmo vedno dati le najboljše.

In skrbimo za lep jezik. Zavedajmo se, da ga dobimo tudi z branjem. Škoda je, da danes tako malo beremo. Vzemimo kdaj v roke dela Cankarja, Župančiča, Sveto pismo. To so izviri, iz katerih lahko črpamo.

Hvala za vsa leta, ki si jih delil z nami. Želimo ti veliko Avstralije, veliko dobrih ljudi in dolg »walkabout«, kot pravijo avstralski domorodci, v svet, ki ga imaš rad.

Hvala vsem sodelavcem in poslušalcem. Vesel sem, da sem bil z vami, da sem z vami in da želim ostati povezan z vami tudi naprej. Kot radi rečemo: »Skup' držimo, pa bo šlo!«