Zakaj Arafat ostaja simbol Palestincev?
Novice | 17.11.2024, 12:54 Marjana Debevec Nejc Krevs
Na Bližnjem vzhodu še naprej potekajo spopadi, najhuje ostaja v Gazi, kjer je več kot milijon ljudi notranje razseljenih, in so popolnoma odvisni od zunanje humanitarne pomoči. Kljub temu, da se je Gaza, zaradi silovitih napadov izraelske vojske, spremenila v kup ruševin, ostajajo teroristične celice palestinskih skrajnih gibanj Hamasa in Islamskega džihada aktivne. V tem času se Palestinci spominjajo tudi svojega dolgoletnega voditelja Jaserja Arafata, ki je umrl pred dvajsetimi leti. Zakaj ostaja Arafat simbol Palestincev, smo za komentar prosili poznavalca razmer na Bližnjem vzhodu Nejca Krevsa.
Jaser Arafat z vzdevkom Abu Ammar je bil rojen v Kairu palestinskim staršem, tam je preživel mladost, in se kot študent aktivno vključil v prizadevanja arabskega nacionalizma, da tudi Palestinci dobijo svojo državo.
Že v samem začetku je obsojal vzpon sionizma, ideološko pa se je imel za socialista. Bil je ustanovni oče Fataha, palestinske politične frakcije, ki še zdaj vlada na zasedenem Zahodnem bregu, in ji pripada tudi Abu Mazen, torej trenutni palestinski predsednik Mahmud Abas, prav tako se je Arafat pridružil Palestinskemu osvobodilnemu gibanju na kratko PLO, ki je skušalo povezati politične subjekte Palestincev.
Že v času izraelsko-arabskih vojn je Arafat skrbel za teroristične aktivnosti njegovih borcev na ozemlje Izraela, palestinsko diasporo je vselej pozival k odporu, nemalokrat pa se je znašel v nemilosti arabskih voditeljev, v začetku 70ih je moral Jordanijo zapustiti, saj so njegove milice vnašale nemir v takrat dokaj stabilnem hašemitskem kraljestvu.
Jaser Arafat je bil s svojo kefijo: torej z belim šalom s črnimi pikami in sončnimi očali karizmatična in priljubljena osebnost, ki se je skušala od zagrizenega terorista preleviti v mirovnika. Po težkih pogajanjih, je namreč v 90-ih letih prišlo do zgodovinskega podpisa mirovnega sporazuma iz Osla, ratificiranega v Washingtonu.
Takrat sta si roko prijateljstva ponudila Arafat in Rabin. A izraelskega premierja Rabina so ubile krogle izraelskega skrajneža, ki ni verjel v trajni mir, Arafat pa je odprl vrata Hamasa v politični establišment Palestincev.
To je bil tudi eden izmed razlogov, da je prišlo do nove intifade, novega palestinskega odpora, saj ima Hamas v ustanovni listini zapisano uničenje države Izrael, to velja še danes; in tudi takrat miru niso mogli zagotoviti Nobelovi nagrajeci, poleg Arafata in Rabina je bil med njimi tudi Peres.
Ocenjujem, da je podoba Arafata zbledela, saj je Gaza vse od leta 2007 talka Hamasa, politika palestinskega ljudstva pa je tako močno razdeljena, da je težko zagotoviti mir med frakcijami, kaj šele enotnost, ki jo Palestinci v tem trenutku še kako potrebujejo, medtem ko je ljudstvo žrtev spopadov z Izraelci.
