Današnja paliativna oskrba je zmožna lajšati trpljenje ljudi. | (foto: truthseeker08 / Pixabay)
Paliativna oskrba je veliko več, kot čakanje na smrt
Novice Marjana Debevec
V Mariboru v teh dneh opozarjajo na pomen paliativne oskrbe, ki ljudem z neozdravljivimi boleznimi in njihovim svojcem pomaga ohranjati kakovost življenja, dostojanstvo in čim manj trpljenja. V Univerzitetnem kliničnem centru danes in jutri poteka tudi strokovno izobraževanje s področja paliativne oskrbe, namenjeno poglabljanju znanja zdravstvenih delavcev in izboljšanju podpore bolnikom ter njihovim družinam.
Doc. dr. Gregor Prosen večkrat poudarja, da se na urgenci srečujejo z vse več starejšimi in krhkimi bolniki, ki imajo več hudih kroničnih bolezni. Poudaril je, da bi se morali o poteku bolezni, ciljih zdravljenja in možnostih oskrbe pogovarjati, še preden bolnik pride na urgenco v hudi stiski.
Prosen dodaja, da je treba bolnika obravnavati celostno, si vzeti čas za pogovor z njim in svojci ter paliativno oskrbo razumeti kot dejavno lajšanje trpljenja, ne kot opustitev zdravljenja.
Zagotavljanje udobja in kvalitete življenja
Dr. Vesna Ribarič Zupanc v tej luči dodaja, da paliativna oskrba ni namenjena samo umirajočim.
»Še vedno je prisoten ta grozljivi prizvok, da je paliativna oskrba je enako umiranje oziroma smrt. Zato se bolniki in svojci tega izogibajo. Paliativna oskrba pa je veliko več. Je zagotavljanje udobja in kvalitete življenja bolniku s kronično neozdravljivo boleznijo.
In to celostno oskrbo, ne zgolj na fizični ravni našega bivanja, ampak tudi naslavljamo čustvene težave, socialno problematiko, duhovne stiske, ki se ob tem pojavijo, ter velika podpora svojcem, ki jih bolezen tudi močno prizadene.«
Nasloviti vse potrebe človeka
V tej luči je mariborski območni odbor Slovenskega društva Hospic pripravil pogovorno srečanje Hospickafe z naslovom Živeti do konca ob podpori paliativne oskrbe.
Udeleženci so spregovorili o pomenu te oblike pomoči, razbijanju predsodkov in gradnji bolj sočutne družbe. Poudarili so, da paliativna oskrba ni namenjena le zadnjim dnevom življenja, temveč lahko spremlja bolnika že prej, tudi ob nadaljevanju zdravljenja.
V ospredju je celostna pomoč, ki poleg telesne bolečine upošteva tudi psihološke, socialne in duhovne potrebe bolnika ter stisko njegovih bližnjih.
