Ignacija Fridl Jarc: Kultura ne more biti leva ali desna

Pogovor o 05. 11. 2026, 12:17 | s. Meta Potočnik

31. oktobra, na Dan reformacije, je bila ministrica za kulturo slavnostna govornica na slovesnosti v Murski Soboti. V svojem govoru je izpostavila, kar ponavadi ne slišimo, in sicer »kaj nam Primož Trubar sporoča in kar nam želi sporočiti tudi v 21. stoletju. In njegovo sporočilo je jasno. Njegovo sporočilo je seveda sporočilo, da ima vsak človek, tudi preprost kmet pravico, da je jezik molitve jezik njegove matere, da ga torej njegova molitev poteka v jeziku, maternem jeziku, v domačem jeziku, ki ga razume, da je njegovo bistvo tudi krščansko sporočilo, predvsem sporočilo krščanske etike, ki ali pa 2500-letne tradicije evropske civilizacije od antike dalje, ki je nekako vzpostavila to humanost, kot temeljno etično poslanstvo človeka. In temu ne moremo ubežati, pa če želimo ali ne.«

Ministrico smo povabili v oddajo Pogovor o. Beseda je tekla o obnovi gradov Turjak in Viltuš in grajski kašči na Ptuju, o financiranju kulturnih projektov, o prihodnosti RTV Slovenija, prenovi ljubljanske Drame ter odnosu države do verskih skupnosti in temeljnem pomenu krščanske kulturne dediščine.

Obnova gradu Turjak se je vsaj v grobem končala. Prenova je stala več kot 13 milijonov evrov, trajala je približno štiri leta. Seveda ste bili na odprtju, dogodek je bil slovesen. Kako ocenjujete ta projekt vaše predhodnice, gospe Aste Vrečko?

»To ni projekt doktorice Aste Vrečko, ampak da so bila sredstva za obnovo Turjaka zagotovljena v okviru Načrta za okrevanje in odpornost, ki ga je v celoti pripravila 14. vlada Janeza Janše, torej ta znamenita covidna vlada. Evropska komisija je takrat sprostila določena nepovratna sredstva za okrevanje po pandemiji. In ko smo načrtovali, kako bi lahko v to vključili tudi kulturo, sem bila državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo pod ministrom doktorjem Vaskom Simonitijem.

Takrat je seveda bilo sporočilo: nobenih sredstev za zidove, za obnovo in podobno. In nekako me je presvetlila misel, da lahko obnove vključimo v okvir tako imenovanega turističnega okrevanja. Z ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo, smo takrat uskladili to zamisel in koncept obnove slovenskih gradov, tako imenovano grajsko transverzalo, zasnovali kot turistični premik iz velikih turističnih središč v majhna. In ta ideja je bila s strani Evropske komisije sprejeta. Takrat smo zagotovili okrog 30 milijonov evrov za obnovo gradov. Predvideni so bili grad Viltuš, Turjak, Negova, na začetku tudi Dornava, ki je pa bila prevelik projekt, kjer smo ugotovili, da ga ne bomo mogli izvesti.

Torej, vsa sredstva, načrt in začetek izvajanja del se je začel še pod ministrom doktorjem Simonitijem. Kar zadeva Turjak, zelo mi je žal, da se je, kljub temu da je umetnostna zgodovinarka, predhodna ministrica odločila, da grad Viltuš pri Mariboru izbriše s tega seznama, pač zaradi tega, ker je to kraj, kjer sem jaz kot bivša državna sekretarka preživela svojo mladost. Torej, prednost je dala politiki in ne varovanju naše kulturne dediščine.

Tako da grad Viltuš še danes ni obnovljen, Negova in Turjak pa sta. Obnova Turjaka pa je seveda pomembna ne samo zaradi nepovratnih sredstev, ki smo jih uspeli pridobiti s strani Evrope, ampak predvsem tudi zaradi sporočila. Nekako ga razumem kot prostor sprave, tako sprave med državo Slovenijo in rodbino Auersperg, ki je bila nasilno pregnana in ji je bil objekt odvzet, kot seveda tudi sprave med preteklostjo in sedanjostjo, med hudimi zločini, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno in tudi delno po njej na teh krajih, in seveda tudi med miroljubnimi vsebinami, ki jih gradu namenjamo zdaj.

Zdaj pa še nekaj besed o grajski kašči na Ptuju, ki je tudi pomembna stavbna dediščina. Kako bi odgovorili Ptujčanom, ki menijo, da država v te njihove projekte vlaga prepozno, premalo, nekako so padli skozi?

Obnova žitnice je bila načrtovana. Naj znova poudarim, da je že nacionalni program, Slovenski nacionalni program za kulturo 2022-2029, med investicijskimi načrti, ko smo ga pripravljali, prav tako v času ministra doktorja Simonitija, predvideval obnovo te grajske kašče in so bila sredstva načrtovana zanjo. Potem so projekt pod ministrico doktorico, takratno ministrico doktorico Asto Vrečko, pripravljali tako dolgo, da je seveda iz Načrta za okrevanje in odpornost izpadel.

Prestavili so ga na kohezijo in kohezijska sredstva, pa tudi tu niso uspeli pripraviti v vseh štirih letih nobene dokumentacije pravilno in ustrezno. Ko smo jo pregledali, je seveda kup nekih še nejasnosti, postopkovnih in drugih napak, ki jih je treba odpraviti, in verjamemo, da bo vseeno in kljub temu zaživela v okviru te kohezijske perspektive oziroma teh sredstev, ki jih imamo na voljo. Hkrati pa naj seveda poudarim, da so bila črpanja kohezijskih sredstev, to so ta sredstva, ki jih dobimo s strani Evrope, za seveda obnovo naših različnih infrastrukturnih, tako projektov kot tudi različnih vsebin, bila izredno slabo črpana. Pod doktorico Vrečko so v štirih letih uspeli počrpati le štiri odstotke kohezijskih sredstev. Čaka nas torej še 96 odstotkov, ki jih moramo ustrezno izkoristiti in z njimi financirati projekte na področju kulture.

Ste ministrica za kulturo, ki je pomemben vidik družbenega življenja. Ob nastopu svojega mandata ste poudarili velik pomen slovenske kulturne dediščine, potem tudi decentralizacije kulture, da bi bile kulturne vsebine dostopne. Kako razumete kulturo v današnjem času?

Vedno poudarjam, da je treba kulturo razumeti v najširšem pomenu besede, da to ni zgolj nekako beseda oziroma razumevanje, ki zožuje kulturo zgolj in samo na umetnost in umetniško ustvarjanje, ampak da je kultura vso duhovno življenje človeka. Če pogledamo sam izvor besede kultura, je povezana z agrikulturo, za katero vemo, da počne nekaj, nekaj goji, zato da raste. Seveda na ravni materialnega, torej konkretnih pridelkov in podobno, medtem ko je v kulturi tako, da je torej tista, ki nekaj goji, zato da duhovno raste človek. In kultura pravzaprav vznikne v tistem trenutku, ko želi človek izstopiti iz tega svojega vsakodnevnega zadovoljevanja potreb in čuti, da mora drugemu dati nekaj lepega, nekaj dobrega. Torej vsebuje tako etično razsežnost človekovega bivanja, njegovo humano razsežnost bivanja, kulturo vedenja, ne samo kulturo vedenja, in seveda tudi umetniško ustvarjalnost. In v tem najširšem pomenu besede takoj začutimo, da kultura ne more biti leva ali desna. Kulturo imamo ali pa je nimamo. Torej smo kulturni ali nismo kulturni, glede na to, kakšen odnos imamo do drugega človeka.

Precej prahu je dvignil Zavod za sodobni ples. Novembra lani sta ga poleg države ustanovili Celjska in Novogoriška mestna občina, država pa je poleti iz soustanoviteljstva izstopila. Kritiki vam najbrž kdaj očitajo, da kot literarna zgodovinarka in poznavalka klasične kulture dajete več posluha za tradicionalne kulturno-umetniške zvrsti kot pa sodobni ples. Kako bi pojasnili, to odločitev?

Ta zavod, ki je bil ustanovljen tako s strani občin kot s strani države, je bil na nek način zelo nenavadna struktura. Na to je opozorila že Mestna občina Ljubljana, ko so jo povabili, če bi sodelovala, torej kot ustanoviteljica pri tem zavodu, in je takrat opozorila, da takšna struktura, kjer gre za upravljanje različnih nivojev upravljalskih, ne bo mogla uspešno delovati in se takrat temu projektu ni priključila. Priključili sta se, kot ste omenili, Mestna občina Celje in Mestna občina Nova Gorica, vendar v pogodbi iz 7. aprila strokovne službe Ministrstva za kulturo opozorile takratno ministrico Vrečko, da ne bo možno izvajati pogodbe, ker v njej niso opredeljene niti dolžnosti niti obveznosti različnih ustanoviteljic, torej kaj katera pokriva, kako se bo financiralo, katere vire in podobno.

Hkrati se je izkazalo, ko smo pregledali samo strukturo javnega zavoda, torej prve načrte sistemizacije del, da je predvidenih predvsem vrsta tehnično-organizacijskih služb in po prvotni sistemizaciji so samo trije plesalci. Kaj to pomeni? Da torej to ne bo nek umetniški javni zavod, temveč bolj teoretski in organizacijski, a takih struktur tudi na drugih področjih ustvarjanja nimamo. V gledališču imamo gledališke umetniške ansamble in seveda nimamo še posebnih zavodov, ki pa strukturno pokrivajo potem to področje. In če pa pogledamo same ansamble za sodobni ples, so ti že finančno intenzivno podprti po vsej Sloveniji.

Menimo, da ta način podpore omogoča preko projektnega financiranja veliko bolj izrazito decentralizacijo, razpršenost teh vsebin po vsej Sloveniji, kot pa nek zavod, ki bi bil lociran na dveh občinskih lokacijah. Tako da smo seveda sprejeli odločitev, glede na to, da tudi financiranje po pogodbi, kakor je bila sprejeta, ni bila možna, smo sprejeli odločitev, da se ta zavod ukine in da prvenstveno finančna podpora ustvarjalnosti, v duhu mojega slogana: "Manj birokracije, več ustvarjalnosti."

Poglejva še finančno stanje vašega ministrstva. Junija letos ste po pregledu stanja ugotovili primanjkljaj skoraj pol milijona evrov, se pravi za financiranje vseh zakonskih in pogodbenih obveznosti do konca leta. Največji minus naj bi bil na postavki za samozaposlene v kulturi, in sicer skoraj 4 milijone evrov. Vaša predhodnica, gospa Asta Vrečko, je očitke zavračala in zatrjevala, da je ministrstvo predalo v dobrem finančnem stanju. Ali še vedno vztrajate pri tej številki, pri takem minusu? Kako kritiki pravijo, da ste finančno luknjo v narekovaju morda uporabili kot argument za posege v razpise financiranja nevladnega sektorja. Kako odgovarjate takim očitkom?

Na te očitke sem že nekajkrat odgovorila. Veste, na Ministrstvu za kulturo si ne izmišljujemo številk in financ, tako da so vsi podatki resnični, temeljito proučeni. Predvsem pa preseneča na drugi strani dejstvo, da so v primopredajnem zapisniku podali drugačne podatke s strani prejšnje ministrice, kar je, mimogrede, res nenavadno. Zato so seveda na tej osnovi zatrjevali, kako so predali ministrstvo v kar najboljšem finančnem stanju, vendar realne analize in pregled vseh financ za leto 2026 so pokazale, da je strokovna služba ministrico že februarja opozorila, da zmanjkuje sredstev zaradi njenih prevzemanja novih razpisov, izdajanja novih razpisov in drugih različnih virov financiranja, da torej zmanjkuje v proračunu sredstev za tekoče zakonsko predpisane obveznosti ministrstva, kot so plače, prispevki samozaposlenim in podobno. Potem je druga služba, sektor za statusne zadeve, ki pokriva samozaposlene, v aprilu znova napisala ministrici doktor Vrečko, da bo zmanjkalo sredstev za pokrivanje prispevkov, socialnih prispevkov samozaposlenim, tako da je bilo takšno stanje pred nastopom našega mandata, vendar se očitno ni ukrepalo, zatiskali so si oči in seveda delali še naprej po svoje, ne glede na to, kaj so govorile finančne službe ministrstva.

Za nami je referendum o RTV prispevku. Skoraj polovica volivcev, razlika je bila zelo majhna, par sto glasov, je izrazilo veliko nezaupanje sedanjemu modelu financiranja RTV. Kaj pravite? Referendum sicer ni potrdil ukinitve RTV prispevka, ampak pokazalo pa se je veliko nezaupanje, če skoraj 50 % ljudi pravi, da ga ne potrebujemo iz različnih razlogov. Kako komentirate to? Ali pripravljate kakšen nov način financiranja RTV ali višine prispevka?

Sam referendum je pokazal izrazito polariziranost volivk in volivcev, državljank in državljanov Republike Slovenije glede odnosa do javne radiotelevizijske službe in seveda inštitucije. Poudariti pa velja, da je to predvsem sporočilo, saj je bil referendum zgolj posvetovalen, s katerim se mora soočati sedanje vodstvo Radiotelevizije Slovenija. Prvič zato, ker tako rekoč polovica volivk in volivcev meni, da javna radiotelevizija očitno ne izpolnjuje korektno svojih nalog na področju javne službe in zagotavljanja javnega servisa.

Drugič zato, ker je, če primerjamo podporo zakonu o RTV, ki ga je sprejela Golobova vlada v začetku svojega mandata, zdaj podpora sedanjemu vodstvu bistveno padla, če primerjamo že to razliko, in zaradi tega se morajo predvsem pristojni organi temeljito povprašati, kako naprej.

Kaj pa menite, da bi se konkretno moralo spremeniti na RTV Slovenija, da bi pridobili več zaupanja gledalcev? Tudi gledanost ni prav velika in statistika pokaže, da so to večinoma ljudje nad 60 let, ki pravzaprav še televizijo spremljajo, natančneje informativni program?

Ja, drži. Seveda ljudje, naj poudarim, imajo pravico, če nekaj plačujejo, vedeti, kaj bodo za to dobili in seveda tudi sporočiti, ali so s tem zadovoljni ali ne. Polovica državljank in državljanov očitno s tako javno službo ni zadovoljna. Prispevek, ko smo delali analize z nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije in njihovo organizacijo radiotelevizije, je sorazmerno visok. Visok tudi zato, pa kljub temu seveda vidimo, vedno stokajo o nekakšni izgubi, ker je v primerjavi, kot pokažejo analize, z drugimi radiotelevizijskimi hišami, ki imajo ta javni značaj javne službe po Evropi, izredno veliko zaposlenih, glede na število prebivalcev, ki jih Slovenija ima.

Drugo dejstvo je, da ta radiotelevizijska hiša nima več nobenega nadzornega organa. Tako rekoč nadzoruje, nadzorni organ je tisti, ki mora nadzorovati izključno seveda finančne vidike poslovanja in se ne vtikuje neposredno v programske vsebine, kar je dolžnost programskega sveta. Po novem zakonu, ki je trenutno v veljavi, torej zakonu, ki ga je pripravila predhodna ministrica,je to nekakšen interni odbor, ki nadzoruje finance in seveda tak način zagotovo ni ustrezen. Če državljanke in državljani namenijo svoj denar za prispevke, je to javni denar in javni denar je treba in njegovo porabo nadzorovati skladno z vsemi predpisi na področju finančne politike. Med njimi seveda je tu že zakon o izvrševanju proračuna in tako dalje. Zato je smiselno, da bi seveda ta nadzor, ne samo smiselno, tudi zakonsko nujno, da ta nadzor obstaja.

Seveda tretje vprašanje pa je, kako zagotavljati javno službo in kaj za to nuditi. Prepričana sem, da bi bilo potrebno več kulturnih izobraževalnih vsebin, da je javna radiotelevizija dolžna prenašati tudi športne dogodke nacionalnega, torej kjer nastopajo pod državno zastavo naše številne reprezentance oziroma naši športniki in da je seveda dolžna zagotavljati objektiven informativni program.

Zakon določa, da morata Ministrstvo za kulturo in Urad vlade za narodnost RTV-ju zagotoviti sredstva, namenjenih financiranju radijskih in televizijskih programov narodnostnih manjšin. To znaša deset odstotkov zbranega RTV prispevka, nekje 10 milijonov evrov. S tem ste imeli kar veliko pogovorov z vodstvom glede podpisa pogodbe in sredi oktobra je vodstvo RTV vendarle podpisalo to pogodbo z državo. Vključuje pa strog nadzor nad namensko porabo javnega denarja. Zakaj ste postavili tako stroge pogoje? Ali je obstajala nevarnost, da bi se ta denar razlil kam drugam, ne zato, kar je namenjen?

Naj poudarim, da je po zakonu o RTV tudi Ministrstvo za kulturo dolžno dodatno za izvajanje glasbenega programa zagotavljati še okrog 4 milijone evrov oziroma štiri odstotke od zbranih sredstev s strani plačanih prispevkov. Tako da gre za dve ločeni pogodbi. Urad vlade Republike Slovenije za narodnost je to že podpisalo oziroma so pogodbo že uskladili, medtem ko je Ministrstvo za kulturo, smo po nastopu oziroma prevzemu, torej vodenja ministrstva, pripravili dopolnilno odločbo, da je potrebno usklajevati ta sredstva in dodeljevati ta sredstva s pogodbo.

Radiotelevizija Slovenija, vodstvo se je na to našo dopolnilno odločbo pritožilo na upravno sodišče. Upravno sodišče je našo odločbo nemudoma zadržalo in pač, na kar smo mi pripravili pritožbo na vrhovno sodišče in vrhovno sodišče je nedavno odločilo, da je pogodba dejansko potrebna, torej in vrnilo celoten postopek v ponovno obravnavo upravnemu sodišču. Na nek način je torej priznalo, da je za vsa sredstva, ki se izplačujejo iz državnega proračuna, nujno potrebno imeti transparentnost, zagotoviti nadzor nad uporabo teh sredstev in da je pogodba taka oblika, ki to omogoča, seveda z vsemi dodatnimi obrazci poročanja.

Naj poudarim, da je povsem enako sodišče odločilo že v mandatu 14. vlade Janeza Janše, ko je bil problem s financiranjem Slovenske tiskovne agencije in takratni direktor ni želel podpisati pogodbe z UKOM-om. Kaj bodo zato seveda zagotavljali in katero javno službo bodo s tem omogočali? No, in že takrat je sodišče ugotovilo, da je pogodba tista, ki omogoča transparentnost financiranja in seveda tudi nadzor nad javnimi sredstvi.

Vsekakor se pa najbrž vsi strinjamo, da en javni servis, kot je RTV Slovenija, potrebujemo zaradi vseh, ker je to del naše identitete, končno kulture, izobraževanja, vseh dokumentarcev, filmov, vsega, ker RTV ni samo informativni program, ne.

Seveda vsi se strinjamo, da potrebujemo javne službe na področju radiotelevizije, ki prinašajo nekomercialne vsebine, torej kulturne, izobraževalne in vse druge. Naj pa ob tem poudarim, da si zaslužimo vrhunske, zares kvalitetne vsebine in da pri tem in te odgovornosti in dolžnosti se morajo zavedati prav vsi, tudi vodstvo Radiotelevizije Slovenija.

Zdaj se bova dotaknili Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Prenova drame se je kar občutno podražila. Ocenjena je na približno 60 milijonov evrov. Država pa za nadomestne prostore v teh letih, kar prenova poteka, na Litostrojski plačuje 71.000 evrov najemnine na mesec. To ni malo, ne. Ali lahko zagotovite ali kdo lahko zagotovi, da se projekt ne bo dodatno podražil in da ne bo to davkoplačevalcev stalo bistveno več, kot je bilo prvotno napovedano?

Pravzaprav je to katastrofalno stanje, ki smo ga nasledili že iz leta 2017, ko je bil na natečaju za obnovo oziroma prenovo drame, tudi delno gradnjo, izbran načrt arhitekturnega biroja Bevk Perović, ki je predvideval kopanje 15-metrske jame v globino, da bi tam seveda zagotovili dodatne prostore. Ta takšno gradbeni poseg je, naj poudarim, zelo nevaren. Izkušnjo imamo že z obnovo opere in baleta Ljubljana, kjer se je zgodilo ravno to.

Zaradi vkopavanja te gradbene jame je drla podtalnica, ki se steka z bližnjega Rožnika in nič drugače ne bi bilo pri Drami. Projekt se je občutno podražil. Opera ima še vedno probleme z zamakanjem v teh prostorih. Takrat je bila ogrožena sosednja stavba Društva slovenskih pisateljev, pa vemo, da je oddaljena od opere bistveno bolj, kot je od Drame Ljubljana oddaljena tako imenovana nemška hiša in da je ta stavba bistveno manjša, nemška hiša pa izredno ogromna stavba z zelo velikim številom stanovanj.

Zato so se seveda stanovalci uprli, niso želeli dati soglasja k takemu projektu. Ko smo nastopili vlado v mandatu 2020 do 2022, ko je bil minister doktor Vasko Simoniti, ki je izkušnjo z opero že imel, je nemudoma obvestil takratnega direktorja Drame Igorja Samobora, da ta projekt ne bo izvedljiv, da je treba potrebno dramo obnoviti v obstoječih gabaritih brez dodatnega vkopavanja, na kar so opozarjali geologi in na kar opozarja dejansko dejstvo, da je bližnji Cankarjev dom lahko deluje samo, ker ima ves čas črpalke, torej prečrpava vodo, ki se steka proti Ljubljanici.

Zaradi tega, ker bi lahko ta projekt drame, kot je bil predviden z vkopavanjem gradbene jame, bistveno ogrozil nemško hišo in bi bili stroški zares enormni, smo v primopredajnem zapisniku, ki smo ga takrat ob koncu vlade 2022 predali doktorici Asti Vrečko, jasno navedli, da priporočamo oziroma da po vseh analizah je izvedljiv samo projekt obnove v obstoječem gabaritih. Kljub temu je torej iz neke uporniške geste, predvidevam, šla v nadaljevanje projekta Bevk Perović in trenutno imamo na desetine upravnih postopkov, potem tudi tožb bližnjih stanovalcev in te pravne zadeve se lahko, če se želi nadaljevati s tem projektom, vlečejo še kar nekaj let. Prav tako je seveda nemška hiša nedvomno ogrožena, tako glede na izkušnje kot glede na strokovne ugotovitve geologov in sprejet je sklep, da torej vzpostavimo nov projekt, ki bo zgolj zagotavljal obnovo drame takšne, kakršne je, medtem ko je treba vzpostaviti nov gledališki center na drugi lokaciji. Naj poudarim, da so povsem enako reševali to problematiko tudi v Zagrebu s Hrvatskim narodnim kazalištem.

Se pravi, bo nekje v prihodnosti na neki drugi lokaciji še gledališki center.

Seveda, nemudoma smo začeli pregledovati možne lokacije in smo trenutno v dogovorih, kje in kako bi se lahko to zgodilo.

Kritiki sicer pravijo, da je drama postala simbol dragih kulturnih investicij v Ljubljani, a ne, glede na vse to, kar ste zdaj pojasnili, da se postopki vlečejo, najemnina se vsak mesec plačuje. Kako bi prepričali prebivalce drugih krajev po Sloveniji, da je to najboljša poraba javnega denarja? Se pravi, nekateri pač menijo, da vlada, da država vlaga preveč v center države, v srednjo ljubljanske ustanove in premalo v ostale regije.

To, da se najemnina plačuje in povečuje, ni odgovornost te vlade. To moram izrazito poudariti. Kmalu po nastopu mandata je predhodna ministrica Vrečko skupaj s takratnim predsednikom vlade jasno povedala, da zdaj pa Drama bo, da se dela nemudoma začenjajo. Imela zelo pompozen nastop, bi rekla, in takrat so tudi nemudoma začeli iskati, ne da bi imeli gradbeno dovoljenje za ta projekt, nadomestne prostore za ljubljansko Dramo. V teh prostorih je zdaj Drama tako rekoč že skoraj štiri leta in naš interes je ravno to, kar sem dejala, da se prostori, kjer dejansko je delovala oziroma ki so dejansko prostori Drame na Erjavčevi, čim prej obnovijo, da se Drama čim prej vrne v te prostore, da se preneha plačevati drage najemnine in da seveda se potem racionalno reši tudi še dodatna lokacija.

Pa ste kaj v stiku z prebivalci nemške hiše? Se dogovarjate, da bodo oni tudi zadovoljni potem z rešitvijo?

Imeli smo že sestanek na Ministrstvu za kulturo in so poudarili, da se z obnovo v teh obstoječih dimenzijah strinjajo, tako da bo veliko lažje doseči soglasje, sem prepričana.

V kolikšnem času potem pričakujete, da bi se drama vrnila nazaj v svoje prostore?

Počakajmo najprej na seveda javni razpis za idejno zasnovo obnove in potem tudi na vse formalne postopke. Srčno pa seveda upam, da se bo to zgodilo v nekaj letih.

Vaši kritiki vas najbrž neupravičeno označujejo za ministrico Katoliške cerkve. Sem nekje to videla, ker zelo javno in jasno poudarjate pomen krščanske dediščine v Sloveniji. To ste jasno povedali tudi v Murski Soboti 31. oktobra. Kako razumete ustavno ločitev cerkve od države? Eni jo razumejo kot strogo ločenost, drugi pa vendarle kot neko sodelovanje pri skupnem družbenem dobrem.

Naj poudarim, da sem opazila, da ljudje sploh ne razumejo te razlike med krščanstvom in Katoliško cerkvijo in da moramo očitno znova vzpostaviti v našem izobraževalnem sistemu tudi razumevanje verske svobode, izražanja verskega prepričanja, predvsem pa tudi razumevanje naše kulturne zgodovine. Vedno znova pač poudarjam, da hočemo ali nočemo, ali si to priznamo ali ne, je so začetki slovenske književnosti krščanski in tega dejstva ne moremo zanikati, tudi če nam ne ustreza. In zaradi takšnega stališča sem seveda hitro ožigosana za zagovornico Katoliške cerkve, ker preprosto ljudje sami očitno ne ločujejo te razlike med krščanstvom in Katoliško cerkvijo še niso osvojili.

Drugo, kar je in kar bom seveda vsak trenutek poudarjala, je, da je ustavna pravica človeka tudi njegova pravica do veroizpovedi. In če je država nekaj zapisala v ustavo, mora to seveda tudi zagotavljati in že zaradi teh nalog in dolžnosti vzpostaviti dialog s tistimi, ki seveda versko izvajanje verske službe zagotavljajo. In zato je seveda nujno, ne moremo vsakega srečanja z nekim cerkvenim dostojanstvenikom označiti za zdaj kršenje tega temeljnega člena o ločenosti cerkve od države. In tu imamo še Slovenci zelo velike težave.

V Murski Soboti ste spregovorili o pomenu Primoža Trubarja, ne. Bil je katoličan, potem je postal evangeličan oziroma protestant. Bil je v svojem jedru res kristjan, ki je hotel razširjati vero s pomočjo pisane besede. Kako, kaj, kaj je tisto, kar bi še rekli o njegovi osebnosti?

Kadarkoli govorimo o protestantizmu, o reformatorjih, o Primožu Trubarju, že desetletja poslušamo izključno tako rekoč dvoje, da je začetnik slovenskega knjižnega jezika, da smo z njim dobili Slovenci prvi slovenski tiskani knjigi, katekizem in abecednik, kar seveda absolutno drži. Po drugi strani pa, da je Primož Trubar bil preganjan s strani Katoliške cerkve, s strani proti reformatorjev so se zažigali knjige, kar seveda prav tako drži. Ampak ko poudarjamo samo ti dve dimenziji, izgubljamo iz uvida temeljno. Ne govorimo o tem, kar je Primož Trubar želel, o čemer je pisal, s čimer se je ukvarjal, kaj je bistvo njegovega sporočila. In prav to sem hotela poudariti, da se moramo obrniti od tega poudarjanja neprestanega mejnikov in konfliktov, se moramo obrniti nazaj k temu, kar nam Primož Trubar sporoča in kar nam želi sporočiti tudi v 21. stoletju. In njegovo sporočilo je jasno. Njegovo sporočilo je seveda sporočilo, da ima vsak človek, tudi preprost kmet pravico, da je jezik molitve jezik njegove matere, da ga torej njegova molitev poteka v jeziku, maternem jeziku, v domačem jeziku, ki ga razume, da je njegovo bistvo tudi krščansko sporočilo, predvsem sporočilo krščanske etike, ki ali pa 2500-letne tradicije evropske civilizacije od antike dalje, ki je nekako vzpostavila to humanost, kot temeljno etično poslanstvo človeka. In temu ne moremo ubežati, pa če želimo ali ne.

In vse to moramo poudariti v časih, ko se soočamo dejansko z razkrojem nekih etičnih vrednot, ko se soočamo z besedo, ki jo vsak prodaja po svoje za svoje lastne interese in ta beseda ni več za nas sveta, medtem ko je Primož Trubar tisti, ki je s to svojo etično zavezo, da mora biti protestantizem torej v celoti, da mora biti torej beseda predvsem etična, absolutno naredil največji prelom znotraj krščanstva.