Akademik profesor dr. Jože Krašovec | (foto: Izidor Šček)
Sveto pismo kot neskončen svet: Intervju z akademikom dr. Jožetom Krašovcem
Naš gost | Mateja Subotičanec
Akademik profesor dr. Jože Krašovec je upokojeni profesor, sicer tudi prevajalec Svetega pisma, znanstvenik, ki so ga zanimali pojmi kot so pravičnost, nagrada, kazen, odpuščanje. Kako gleda na profesorski poklic in prehojeno življenjsko pot ter kaj počne zdaj, ko formalnih obveznosti nima več? Vse to nam je zaupal v pogovoru za oddajo Naš gost.
Po besedah akademika dr. Jožeta Krašovca je profesorski poklic nekaj posebnega, če predavatelj predava vsebino Svetega pisma. Vemo, da je Sveto pismo knjiga knjig, najbolj prevajana knjiga na svetu, in če se ti posreči, da se lahko vse življenje ukvarjaš z njo, potem to pomeni, da začneš odkrivati več svetov.
Eden od svetov je bolj kulturne narave. In najprej, ko gre za, recimo, profesorje Svetega pisma na fakultetah ali pa tudi na kakšnih drugih šolah, lahko tudi v srednjih šolah, kdo razlaga Sveto pismo, kako prodreti v ta velik kulturni prostor Svetega pisma, ki je prevedeno skoraj v vse svetovne jezike. Napisanih je tudi ogromno komentarjev, in ko začneš brskati po svetu svetopisemske kulture, takoj ugotoviš, da je to neskončno delo, da nikoli ne moreš priti do konca, da obstaja tudi veliko po specializiranih knjižnicah, knjižnic po vsem svetu, zlasti v okviru univerz. In se pravi, da tudi po tolikih letih ugotavljaš svojo majhnost pred to Knjigo. V misel mi prihaja izjava ob koncu predavanja na akademiji, ki ga je imel avstrijski Nobelovec fizik Zeilinger. Izjavil je, da naloga raziskovalca ni pravzaprav nič drugega kot zbiranje podatkov.
Le zbiranje podatkov?
Kaj naj bi to pomenilo? Da profesor vse življenje samo zbira podatke? To je dr. Krašovec začutil kot problem. Tako le pravi: "Sprašujem se, kaj meni osebno ta knjiga pomeni v morju literature po vsem svetu. In to je najpomembnejše. In ko zdaj gledam nazaj na razne izjave slušateljev, nekdanjih slušateljev, sem presenečen, ker mi izjavljajo nekaj, kar se je meni zdelo samoumevno, njim pa se je zdelo manj samoumevno, kot da je to nekaj posebnega, češ da nisem toliko brskal po nekih podatkih, ampak da mi je šlo za to, kaj je bistvo vsebine Svetega pisma, duhovno sporočilo. In da moraš v vsakem besedilu navsezadnje iti preko teh informacij, množice informacij. Moraš v svojo dušo in se vprašaš, kako se ta duša vklaplja v ta svet, kako jo sprejema in kako postajamo na ta način sposobni za pričevanje o svetopisemskih vsebinah."
Prevod naj bo zvest izvirniku
Leta 1996 smo dobili standardni prevod Svetega pisma, pozneje je sledila tako imenovana jeruzalemska izdaja, med prevajalci pa je tlelo vprašanje, v kakšnem obsegu naj bodo opombe in kakšno vlogo naj imajo opombe. Klasično protestantsko stališče je, da se v Svetem pismu ne objavljajo obsežne opombe, ampak kvečjemu krajše, ki so jezikovne narave. Nikakor pa ne teološke, kjer gre za malo bolj globinsko razmišljanje o pomenu.
Dr. Krašovec pravi: "Nikoli mi ni bilo jasno, kako se to lahko utemelji, zato ker so tradicionalni protestantski profesorji po svetu, recimo zlasti v Evropi in Ameriki, objavljali obsežnejše in znanstveno še bolj dognane komentarje, kakor recimo na katoliških šolah. In to že v 16. Stoletju. Zato so tam študentje morali zmeraj več vložiti v študij teologije, ker je študij bil veliko bolj osredotočen na Sveto pismo, kakor recimo na filozofijo. In še vedno mi ni jasno, zakaj je ta pomislek glede opomb, ko pa pišejo samostojne komentarje in to zelo obsežne. "
Branje Svetega pisma in navdih
Po besedah dr. Krašovca bralec Božje besede, ki pristopi z dobrim namenom, ne more biti zaveden. Kolikor bolj je načitan, toliko bolj je usposobljen najti razliko med bistvenim in nebistvenim in spoznati temelj sporočila. Za dokaj obsežne opombe sta bila razloga dva: večina bralcevje to želela.
Dr. Krašovec pravi: "Skoraj nikogar nisem srečal, ki bi imel nasprotno stališče. Se pravi, že mora biti neki razlog. Drugič, ker pri nas nikoli ne bomo mogli imeti prevodov kakšnih ali pa samostojnih komentarjev vseh knjig, kvečjemu tu in tam katero. To se je potem pokazalo, da kljub temu, da smo to želeli, nam ni uspelo kaj dosti komentarjev objaviti, bolj posamezne študije. To se pravi, da je zdaj izdaja Svetega pisma z dobrim vodenjem opombami, za razliko od mariborske izdaje, ki ima bolj malo opomb, velik napredek. In to razloži, zakaj je bil potem standardni prevod takoj priljubljen in da so ga na splošno dobro sprejeli."
Vojne naše vsakdanje, od davne zgodovine do danes
Ko govorimo o fizičnem ali moralnem zlu moramo vedeti, da je slednje veliko bolj nevarno, celo pogubno. Zanimivo je, da druge tako imenovane primerjalne kulture starega Orienta niti daleč ne posvečajo toliko pozornosti vprašanju izvora zla,kakor to počne Sveto pismo. Pa se vprašamo, zakaj Sveto pismo toliko govori o zlu, se sprašuje o razlogih zla in kako se zla rešiti, kakšne so posledice, kakšna je božja kazen, kje se potem pojavi možnost, da Bog odpusti tudi hude krivde človeku kot posamezniku ali človeštvu, med drugim tudi za vojne. No, obstaja nekaj študij.
Gerhard von Rath, je napisal knjigo "Die heilige Krieg", Sveta vojna. To je pa zdaj posebno vprašanje, tako imenovana sveta vojna. To pomeni, da se domena urejanja razmerij med silami v svetu prepusti Bogu in da Izraelci kot pripadniki majhnega naroda, to je večkrat poudarjeno, da so bili izvoljeni ne zato, ker so velik narod, ampak ker so majhen narod, deležni posebne božje zaščite. Zakaj pa je potrebna božja zaščita? Vzporedno se sprašujem, zakaj je danes potrebna policija, zakaj je danes potrebna vojska, pa zakaj danes politiki dopovedujejo Evropi in Ameriki, da je treba dvigniti investiranje, se pravi vso to investiranje za vojsko na pet odstotkov. Zakaj je to potrebno? Zakaj je moral Bog Izraela braniti, da ga niso požrli? To je zdaj vprašanje.
In celo danes se sprašujemo in večina Judov meni, da bi jih požrli, če ne bi imeli močne vojske. In dejansko se pojavlja ogromno tekstov v Svetem pismu v smislu svete vojne, v tem smislu, da Bog brani Izraela, da ne bi bil toliko odvisen od neke vojske, ampak od duhovne moči in da bi s svojo duhovno močjo se lahko branil svoje življenje in svojo duhovno samostojnost.
Akademik profesor dr. Jože Krašovec je vse življenje kupoval knjige, ki bi pomagale raziskovati svetopisemske vsebine in te knjige bodo našle svoj prostor v prostorih gradu Podčetrtek, ki je zelo blizu njegovega rojstnega kraja.
