Ločitev med vero in vsakdanjim življenjem je ena najhujših zmot našega časa

Novice 07. 10. 2026, 12:12 Alen Salihović

Papež Leon XIV. je na današnji splošni avdienci na Trgu svetega Petra nadaljeval cikel katehez o dokumentih drugega vatikanskega koncila. Ob odlomkih pastoralne konstitucije Gaudium et spes je spregovoril o poslanstvu Cerkve v sodobnem svetu. Poudaril je, da Cerkev ni nad svetom ali ob njem, ampak živi sredi njega ter z njim deli krhkost in lepoto.

Sveti oče se je srečal z romarji in verniki iz Italije ter številnih drugih držav. Izhodišče njegove kateheze je bil Jezusov poziv učencem, naj bodo sol zemlje in luč sveta.

Cerkev je svet, ki je že spravljen z Bogom

Papež je spomnil na besede svetega Avguština: »Mundus reconciliatus Ecclesia« – Cerkev je svet, ki je že spravljen z Bogom.
»Smo romarji na zemlji in s tem svetom delimo krhkost in lepoto,« je dejal. Kakor se je Božji Sin učlovečil, da bi svetu podaril življenje in ga spravil z Očetom, tako Cerkev prebiva v svetu kot znamenje Božjega učlovečenja. Njeno poslanstvo je razodevati Božji načrt, da bi vsi ljudje postali njegovi otroci v eni veliki človeški družini.

Cerkev zato skozi zgodovino hodi med različnimi ljudstvi in kulturami. Prav tesna povezanost z življenjem ljudi ji pomaga razumeti, da ima njeno poslanstvo tudi zgodovinsko razsežnost in da vključuje odgovornost za oblikovanje družbenih odnosov.

Človekovo srce je ustvarjeno za pogled navzgor

Prvo poslanstvo Cerkve je po papeževih besedah pomagati ljudem, da ostanejo pozorni na najgloblja življenjska vprašanja: od kod prihajamo, kam smo namenjeni ter kakšen je smisel ljubezni in trpljenja.

Sveti oče je opozoril, da logika dobička za vsako ceno in manipuliranje z informacijami na človeka ustvarjata pritisk, naj sprejme življenjski slog, osredotočen predvsem na porabo materialnih dobrin. »Toda naše srce je ustvarjeno za pogled navzgor,« je poudaril.

Kristjan ne more sprejeti zatiranja revnih

Poslanstvo Cerkve se uresničuje tudi v njenem prispevku h graditvi zemeljskega mesta. Njene metode in cilji niso prvenstveno politični, ampak temeljijo na pričevanju vere in ljubezni ter zavzemanju za pravičnost, mir in bratstvo. »Ko vernik časti Kristusa, Pravičnega, ki je umrl za krivične, ne more sprejeti zatiranja majhnih in revnih niti krivičnih struktur, ki ohranjajo odvisnost in nepravičnost,« je opozoril Leon XIV.

Družbeni nauk Cerkve usmerja delovanje kristjanov, ki pri spodbujanju skupnega dobrega sodelujejo z vsemi ljudmi dobre volje. Cerkvi po papeževih besedah ni nič bolj pri srcu kakor služenje dobremu vseh ljudi. Svobodno se želi razvijati v vsaki družbeni ureditvi, ki spoštuje temeljne pravice človeka in družine ter priznava zahteve skupnega dobrega.

Vera mora biti vidna v vsakdanjem življenju

Da bi Cerkev učinkovito izpolnjevala evangeljsko poslanstvo, mora vsak krščeni sodelovati z milostjo Svetega Duha. Vera mora biti živa in se izražati v skladnem ravnanju. Papež je ob navedku iz dokumenta Gaudium et spes poudaril, da je treba ločitev med vero, ki jo človek izpoveduje, in njegovim vsakdanjim življenjem »prišteti med najhujše zmote našega časa«.

Posebej je izpostavil poslanstvo laikov. Ti so po krstu poklicani, da svet prežemajo s krščanskim duhom in evangeljskim pogledom. Glavni področji njihovega delovanja sta družina in delo, njihovo pričevanje pa se razteza na vsa življenjska okolja.

Krščanstvo ne postane privlačno z razvodenitvijo

Cerkev mora biti pozorna na dogajanje in razvoj v družbi. Naloga celotnega Božjega ljudstva, zlasti pastirjev in teologov, je razločevati, kaj je v sodobnih kulturah vredno sprejeti. Najvišje merilo tega razločevanja morata vedno ostati Božja beseda in izročilo Cerkve. Za to je po papeževih besedah potreben uravnotežen duh, ki ni podrejen kulturnim modnim tokovom. Na svet mora gledati pozitivno, obenem pa trdno varovati in v celoti predstavljati evangeljsko sporočilo.

»Krščanstva zagotovo ne moremo narediti privlačnega tako, da razvodenimo njegovo vsebino in omilimo njegove zahteve,« je poudaril.

Pot svetosti in bratske ljubezni

Cerkev ima na svoji poti skozi zgodovino en sam cilj: prihod Božjega kraljestva in odrešenje vsega človeštva. K temu cilju se približuje predvsem po osebni svetosti in bratski ljubezni.

Leon XIV. je ob koncu navedel besede svetega Pavla VI., da bo brez znamenja svetosti cerkvena beseda le težko našla pot do srca sodobnega človeka ter tvega, da bo ostala prazna in nerodovitna. »Postanimo poslušni delovanju Svetega Duha, da nam bo pomagal živeti v svetosti in ljubezni, da bo svet lahko veroval in upal,« je sklenil papež.

Povabilo k molitvi rožnega venca

Ob liturgičnem spominu Rožnovenske Matere Božje je papež spomnil tudi na pomen svetega rožnega venca, Marijine molitve, ki ima posebno mesto v izročilu Cerkve.

Vernike je povabil, naj ga molijo in tako izkusijo tolažbo nebeške Matere, ki je varen pristan sredi življenjskih težav. Avdienco je sklenil z molitvijo očenaša in apostolskim blagoslovom.