Romanje članov ŽPS škofije Novo mesto

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi člani župnijskih pastoralnih svetov, draga gosta in pričevalca, gospod Alojz Kovšca in dr. Boštjan Dolinšek, dragi romarji, bratje in sestre!

Danes smo na Brezje priromali člani župnijskih pastoralnih svetov novomeške škofije. Prišli smo k Mariji Pomagaj, da se zahvalimo za vse dobro, ki ga je Bog po številnih sodelavcih storil v naših župnijah, in da ob začetku novega mandatnega obdobja prosimo za modrost, pogum in vztrajnost za naloge, ki so pred nami.

Romanje nas spominja, da smo na poti skupaj. Župnije niso osamljeni otoki, ampak deli ene krajevne Cerkve. Čeprav živimo v različnih okoliščinah, hodimo v isti smeri in služimo istemu Gospodu. Zato smo danes tukaj kot romarji hvaležnosti in zaupanja: hvaležni za prehojeno pot ter odprti za to, kam nas Gospod kliče v prihodnje.

Kaj je temeljni smisel župnijskega pastoralnega sveta? Župnijski pastoralni svet je župnikovo posvetovalno in delovno telo, ki spremlja življenje župnije, pomaga pri pastoralnem načrtovanju ter spodbuja soodgovornost vernikov pri oznanjevanju, bogoslužju, dobrodelnosti in gradnji občestva.
Njegova prva naloga je poslušanje: poslušanje Božje besede, Svetega Duha in ljudi. Člani pastoralnega sveta naj poznajo življenje svoje župnije, njene radosti in rane, vprašanja otrok in mladih, potrebe družin, stiske bolnih, osamljenih in vseh, ki živijo na robu. Pozorni naj bodo tudi do tistih, ki so se od Cerkve oddaljili ali v njej ne najdejo več svojega mesta. Župnijski pastoralni svet je lahko uho in srce župnije. Cerkev, ki posluša, postaja dom, kjer se človek čuti sprejetega in slišanega.

Iz poslušanja pa se rojeva razločevanje: ne le vprašanje, kaj je mogoče storiti, ampak predvsem, kaj je potrebno in kaj od nas pričakuje Bog. Prav zato sinodalna pot Cerkve poudarja, da je naloga cerkvenih občestev »priložnost za razločevanje, soodgovornost in zahvaljevanje znotraj procesa, ki je skupen vsej Cerkvi«. Tudi delo župnijskega pastoralnega sveta ni predvsem iskanje rešitev, ampak skupno poslušanje Svetega Duha in prepoznavanje poti, po katerih Gospod vodi svoje ljudstvo.

V prvem berilu (2 Mz 19,2-6) smo slišali, kako je Bog svoje ljudstvo pripeljal pod Sinaj in ga spomnil: »Nosil sem vas na orljih perutih in vas pripeljal k sebi« (19, 4). Preden ljudstvu zaupa nalogo, ga spomni na svojo zvestobo.

Tudi mi danes gledamo nazaj s hvaležnostjo. V naših župnijah ni vse nastalo z nami. Prejeli smo dediščino vere, ki so jo gradili duhovniki, redovniki, redovnice in verniki pred nami. Ta dediščina nam ni dana samo v varovanje, ampak v življenje in posredovanje novim rodovom.

Bog nato pravi: »Če boste poslušali moj glas« (19, 5). V središču je poslušanje. Programi in načrti so pomembni, vendar bodo rodovitni le, če bodo rasli iz poslušanja Gospodovega glasu. Zato naj bodo srečanja pastoralnih svetov zasidrana v molitvi in Božji besedi. Tam svoje načrte izročamo Bogu in mu dovolimo, da jih vodi.

Apostol Pavel v drugem berilu oznanja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še slabotni in grešni. (Rim 5,6-11) Bog nas ni ljubil zaradi naše popolnosti, ampak zaradi svojega usmiljenja.

Tudi župnija je občestvo ljudi z različnimi darovi, značaji in omejitvami. Zato ne smemo pričakovati, da bo vse vedno potekalo brez težav. Različna mnenja in nesporazumi so del skupne poti. Pomembno pa je, da jih sprejemamo kot priložnost za poslušanje, odpuščanje in rast občestva.

Evangelij nas pripelje v samo srce današnjega sporočila. (Mt 9,36-10,8) Jezus vidi množice in se mu zasmilijo, ker so izmučene in razkropljene kakor ovce brez pastirja.

To je prva pastoralna drža: znati videti. Tudi pastoralni svet mora gledati resnično življenje ljudi. Ne samo tistih, ki redno prihajajo v cerkev, ampak tudi tistih, ki jih ni. Kje so mladi po birmi? Kako živijo mlade družine? Kdo spremlja bolne in osamljene? Kdo opazi človeka, ki še vedno išče pot nazaj?
Jezusov pogled ni oddaljen in ravnodušen. Življenje ljudi se ga dotakne. Tudi naši pastoralni načrti bodo rodovitni samo tedaj, ko bodo izhajali iz bližine človeku in iz pozornosti do njegovih resničnih potreb.

Jezus nato pravi: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.« Najprej povabi k molitvi, nato pa pošlje svoje učence. K sodelovanju kliče vse vernike. Tudi vas, dragi člani župnijskih pastoralnih svetov.

Vaše poslanstvo ni le naloga ali odgovornost, ampak služenje. Kristus vas pošilja v vaše družine, na delovna mesta, med sosede in prijatelje. Pošilja vas, da povezujete ljudi, prepoznavate njihove darove in jih vabite k sodelovanju. Nihče ne more narediti vsega, vsak pa lahko prispeva svoj delež.
Današnji čas nas posebej spodbuja, da odkrijemo krstno poklicanost vseh vernikov. Duhovnik ostaja pastir župnijskega občestva, člani pastoralnega sveta pa ste njegovi najbližji sodelavci pri razločevanju in uresničevanju skupnih pastoralnih nalog.

Jezusove besede »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« nas spominjajo, da smo vero, zakramente, Božjo besedo in upanje prejeli kot dar. Tudi svoje sposobnosti smo prejeli kot dar. Zato jih uporabljamo za dobro drugih in za rast občestva. Kdor se zaveda, koliko je prejel, bo služil s hvaležnostjo, tudi kadar njegovo delo ostaja skrito ali sadovi niso takoj vidni.

Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem dosedanjim članom župnijskih pastoralnih svetov. Hvala za vaš čas, predanost, molitev, pogovore, pripravo srečanj in konkretno pomoč ljudem. Hvala, ker ste vztrajali tudi ob težavah in utrujenosti. Mnogo vašega dela je ostalo neopaznega, vendar pred Bogom nobeno dejanje ljubezni ni izgubljeno.

Zahvaljujem se tudi duhovnikom, ki vabite vernike k sodelovanju in z njimi delite odgovornost za življenje župnij. Kjer duhovnik in verniki hodijo skupaj, tam župnija postaja bolj povezana, odprta in živa.

Posebna zahvala velja vsem, ki ste sprejeli članstvo v novih pastoralnih svetih. Nihče od vas ni poklican zato, ker bi imel vse odgovore, ampak zato, ker je pripravljen poslušati, moliti, sodelovati in iskati dobro občestva.

Zahvaljujem se tudi današnjima pričevalcema, gospodu Alojzu Kovšci in dr. Boštjanu Dolinšku. Njuno pričevanje nas spominja, da vera ni teorija, ampak življenjska pot, ki se uresničuje v vsakdanjih odločitvah, odnosih in služenju.

Papež Frančišek je ob začetku sinodalne poti dejal: »Sinodalnost je to, kar Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja.« Te besede niso program le za škofe ali duhovnike, ampak za vse Božje ljudstvo. Tudi vaše poslanstvo v župnijskih pastoralnih svetih je del te skupne poti: da skupaj poslušate, razločujete in preko soudeležbe pomagate graditi občestvo, ki bo odprto za evangelij in za človeka.

Priromali smo k Mariji Pomagaj. Marija je zgled poslušanja, zaupanja in zvestobe. Božjo besedo je sprejela v srce in ji ostala zvesta skozi vse preizkušnje. Danes njej izročamo vse župnijske pastoralne svete novomeške škofije, naše duhovnike, redovnike in redovnice, družine, otroke in mlade, bolne in starejše ter vse, ki nosijo odgovornost za življenje naših župnij. Izročamo ji tudi tiste, ki so se oddaljili, so ranjeni ali iščejo pot nazaj v občestvo.

Dragi člani župnijskih pastoralnih svetov, Kristus vas danes znova pošilja. Pošilja vas kot sodelavce pri gradnji živih občestev vere. Pošilja vas, da poslušate, povezujete, spodbujate in odpirate prostor za delovanje Svetega Duha. Pošilja vas, da v svojih župnijah pomagate graditi občestvo, v katerem bo vsak človek lahko našel svoje mesto.

Pri tem niste sami. Gospod ostaja z vami in vam daje svojega Duha. Zato z zaupanjem in veseljem sprejmite svoje poslanstvo.
Marija Pomagaj, prosi za nas. Amen.