Škof Matjaž na Teharjah: Sprava se ne rodi iz pozabe, ampak iz resnice
Cerkev na Slovenskem Alen Salihović
V spominskem parku Teharje je bila na rožnovensko nedeljo sveta maša za vse tam mučene in pobite ter za tiste, ki so bili iz nekdanjega taborišča odpeljani v smrt. Slovesno mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. V pridigi je poudaril, da sprava ne more pomeniti pozabe in da se resnična sprava ne rodi iz enačenja žrtev in storilcev, temveč iz resnice. »Potrebujemo resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice,« je dejal.
eharje so bile pred 80 leti za tisoče ljudi kraj trpljenja in odhoda v smrt. Zbrani so se pri maši spomnili pomorjenih, njihovih krvnikov in vseh, na katerih sedanjost še vedno vpliva breme tedanjih zločinov.
Po sveti maši je sledila spominska slovesnost, na kateri je zbrane nagovoril Jan Peršič, član odbora Nove Slovenske zaveze. S petjem sta jo obogatila solista Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.
Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo.
»So kraji, kjer človek težko govori«
»So kraji, kjer človek težko govori. Besede se zdijo premajhne. Teharje so takšen kraj,« je pridigo začel škof Matjaž. Poudaril je, da spomin na Teharje ni samo pogled v preteklost. Spomnil je na ljudi, ki so bili tam ponižani, mučeni in oropani dostojanstva, nekateri ubiti, drugi pa odpeljani v smrt.
Zbrane je povabil, naj se jih spominjajo pred Bogom, pa tudi kot narod, katerega del so bili in ostajajo.
Ob besedah iz Knjige modrosti – »Duše pravičnih so v Božji roki« – je škof poudaril, da lahko človeku vzamejo svobodo, dobro ime, dom in celo življenje, lahko mu odrečejo pravico do obrambe, izbrišejo njegovo ime iz javnega spomina in mu odrečejo grob, ne morejo pa izbrisati njegovega dostojanstva pred Bogom.
»Naši mrtvi niso izginili. Niso samo številke v dokumentih in niso samo žrtve nekega zgodovinskega časa. So ljudje z imenom in obrazom,« je dejal.
Po njegovih besedah imajo žrtve pravico do svojega imena in spomina, živi pa dolžnost, da jim vračajo človeško dostojanstvo, ime in grob.
»Sprava ne more biti pozaba«
Osrednji del pridige je škof namenil vprašanju sprave. Spomin na Teharje po njegovih besedah ne sme postati gorivo za novo sovraštvo, vendar prav tako ne sme postati pozaba.
»Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo. Sprava ne pomeni, da žrtev in storilca preprosto postavimo na isto raven in rečemo: pozabimo vse in pojdimo naprej,« je poudaril.
Krščansko odpuščanje je po njegovih besedah veliko zahtevnejše: pomeni pogledati resnici v obraz in kljub temu ne dovoliti, da bi zlo dobilo zadnjo besedo.
Resnična sprava zato potrebuje resnico, priznanje krivice, njeno odpravo in zadostitev. To je, je poudaril škof, moralni imperativ tako za posameznika kot za celotno skupnost.
»Vinograd ni naš«
Matjaž je spregovoril tudi o evangeljski priliki o vinogradu. Vinogradniki so pozabili, da vinograd ni njihov, in so iz oskrbnikov želeli postati gospodarji.
Prav v tem je po škofovih besedah mogoče prepoznati začetek nasilja nad človekom: ko si posameznik ali oblast prilasti pravico odločati, kdo sme živeti in kdo ne, kdo je vreden imena in groba, kdo pa naj izgine iz spomina. »Človek ni last človeka. Človek pripada Bogu. In tudi vinograd je Božji,« je poudaril.
Posvaril je tudi pred razvrščanjem ljudi na »pravo« in »napačno« stran zgodovine. Zgodovina po njegovih besedah ni prostor takšnega razvrščanja, temveč prostor odgovornosti in neodgovornosti.
Človek ni last človeka. Človek pripada Bogu.
Resnica ne sme postati novo orožje
Celjski škof je poudaril, da slovenska družba potrebuje »resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice«.
Priznanje trpljenja drugega po njegovih besedah ne zmanjšuje lastnega trpljenja, tako kot priznanje dostojanstva drugih ne zmanjšuje dostojanstva naših mrtvih.
Samo z obrambo dostojanstva vsakega človeka je mogoče braniti tudi resnico in življenje narodne skupnosti, je poudaril.
Spomnil tudi na sv. Frančiška Asiškega
Škof Matjaž je pridigo povezal tudi s svetim Frančiškom Asiškim, ob 800-letnici njegove smrti. Spomnil je na Frančiškovo srečanje s Križanim v cerkvici svetega Damijana. Frančišek v križanem Kristusu ni videl premaganega človeka, ampak živega in poveličanega Gospoda, ki človeku izkazuje bližino in ljubezen do konca.
Takšen velikonočni pogled na križ je škof povezal tudi s Teharjami. »Zato verujemo, da se je Kristus spustil tudi v temo Teharij: v noči, ko so pazniki in sonarodnjaki klicali imena obsojenih v smrt; v strah človeka, ki je vedel, da prihajajo ponj; v molitev tistega, ki je v zadnjih trenutkih še stiskal rožni venec; na roko duhovnika, ki jo je še zadnjič dvignil v znamenje odveze,« je dejal.
Naši mrtvi niso izginili. Niso samo številke v dokumentih in niso samo žrtve nekega zgodovinskega časa.
»Smrt nima zadnje besede«
Ob sklepu je spomnil na Kristusove besede na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kristus s tem ni zanikal zločina ali krivice, je pojasnil škof, ampak ni dovolil, da bi sovraštvo določalo njegov odnos do tistih, ki so mu jemali življenje. Zato tudi sprava po njegovih besedah ni samo človeški projekt, temveč milost, za katero je treba prositi.
Škof je zbrane pozval, naj vztrajajo tudi zaradi prihodnjih rodov, »da nobenega ne bo nikoli več doletela usoda otrok Petrička« in da bi prihodnjim generacijam zapustili deželo, v kateri bo človeško življenje sveto in nedotakljivo, človekovo dostojanstvo pa močnejše od ideologije.
»Kajti vinograd ni naš. Vinograd je Gospodov. In duše pravičnih so v Božji roki,« je sklenil celjski škof Maksimilijan Matjaž ter poudaril, da smrt in sovraštvo nimata zadnje besede: »Odpuščanje in ljubezen sta močnejša od sovraštva.«
