Jože Bartolj | (foto: ARO)
Skrajna polarizacija
Komentarji Jože Bartolj
Zadnje državnozborske volitve so nam spet izrisale podobo na polovico razdeljene Slovenije. Polovica za desne, polovica za leve. Polovica bolj konzervativna, polovica bolj progresivna, eni za Janšo, drugi za Goloba. Ves čas se nam vračajo liberalci in klerikalci, partizani in domobranci, kapitalisti in socialisti. Kako slabo je to za družbo ni treba posebej poudarjati, saj se nam pred očmi takoj izriše delitev na naše in vaše, na tiste, ki razumejo nove čase in one, ki se jim kolca po tistem, kar je že bilo.
Tisti na oblasti so zagotovili službe, položaje in privilegije svojim nazorsko bližnjim, drugače misleče pa onemogočili, lahko so ždeli na slabo plačanih in njihovim sposobnostim neprimernih delovnih mestih, ali pa so bili na stara leta prisiljeni razprodajati svoje imetja, da so lahko preživeli.
Mnogi ljudje ob tem zamahnejo z roko in rečejo: »Saj se nas to ne tiče« in »Daleč od oči, daleč od srca.« Ampak take stvari se v nekaj bolj sofisticirani luči dogajajo tudi zdaj. Najprej se spomnimo nastavljanja oblasti zvestih kadrov na funkcije v državnih podjetjih, nadzornih svetih, javnih kulturnih ustanovah pa seveda čiščenja neprimernih novinarjev v javni RTV hiši. Kako daleč pa gre lahko ta lov na nezaželene kadre, tiste, ki se upajo izpostaviti s svojim mnenjem, kaže nedavni primer iz Filozofske fakultete.
Profesorica, docentka, ki je predavala na oddelku za slovenistiko, ni uspela obnoviti svoje habilitacije za ponovno izvolitev v naziv docentke. Ni nepomemben podatek, (kako tipično in v skladu s prej zapisanim) da je 14 senatorjev glasovalo za, 14 pa jih je bilo proti. Ker je en glas do večine zmanjkal, ne sme več poučevati. Ker pa je bila zaposlena na učiteljskem delovnem mestu, je izgubila službo. Seveda so vzroki za nepotrditev habilitacije zaviti v meglo pravniške in pedagoške latovščine, takih ali drugačnih ocen in evalvacij, ampak dejstvo je, da se je profesorica pred časom izpostavila pri vprašanju spolno občutljive rabe jezika, kjer je denimo kritično pisala o uporabi samostalnikov in tudi ženskih priimkov le v moškem spolu. Prav tako je na matični fakulteti sredi vojne v Gazi, ko je od študentov aktivistov dobila prošnjo za podporo, to zavrnila z utemeljitvijo, da pozna tako ljudi v Gazi kot v Izraelu, zato se čuti s kraji osebno povezana, Hamasa pa da ne podpira. Kako je bilo to povedati v predavalnici, polni palestinskih zastav si lahko predstavljate. Kljub temu je to povedala, ker se ji je tako zdelo prav. »Nagrada« za načelnost je zdaj prišla z odpovedjo.
In v tem primeru seveda ne govorimo o ljudeh, ki jih nastavljajo stranke ali aktualni vzvodi oblasti. Govorimo o stroki. Se pravi za opravljanje nekega ekspertnega dela moraš biti na svojem področju ustrezno usposobljen, z določenimi izkušnjami, izvedenec. Kakšen je tvoj svetovni nazor tu ne bi smelo imeti velike vloge, ampak očitno jo ima. Če v današnjem svetu zagovarjaš stališča, ki delu stroke in tudi aktivističnim študentom niso po volji, pa čeprav strokovno niso sporna, lahko tvegaš, da ti tudi tvoje poznavalstvo ne bo pomagalo. Še več, da te bo onemogočilo.
Si res želimo živeti v takem svetu? Je to naša prihodnost? Čiščenje strokovnjakov, ker se z njimi nazorsko ne strinjamo? Morda mislite, da se to vam ne more zgoditi, ali pa da ste v svoji sredini imuni na take probleme.
O tem lahko razmišljamo tudi v luči pravkar končanih državnozborskih volitev. Kdo vodi našo državo? Vrhunski strokovnjaki ali pretkani politiki, ki na vsa dosegljiva mesta, kjer potrjujejo vpliv in denar, imenujejo lojalne kadre. Je potem kaj čudno, če poslušamo o gospodu 10 odstotkov, o lepi premierovi ženi, ki omogoča srečanja z njim, pa o veliki družini vplivnežev, ki se med seboj poznajo in vlečejo nevidne niti vliva in denarja.
Francoz Charles Nodier je leta 1813 o Slovencih zapisal: "Bilo je to ljudstvo brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si pokrajine prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajno neustrašenostjo odklonil giljotino, sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na Zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti."
Kaj se nam je zgodilo v dobrih 200 letih? Zdaj pa ne samo, da potrebujemo ključavnice in zapahe, da nas varujejo pred lopovi in tatovi, pred davki in obrestmi, potrebujemo tudi očiščenje od vseh vrst korupcije, politične, sodne, gospodarske in nenazadnje tudi takoimenovane strokovne in nazorske. Nekaj je šlo v zadnjih letih hudo narobe.
Pretirane enotnosti sicer Slovenci nikoli nismo poznali, ampak ko je bilo treba, smo znali sodelovati, priskočiti drugemu na pomoč, zbirati sredstva za ljudi v stiski, navijati za iste športnike. Takrat nam je bilo resnično dobro. V sebi smo se dobro počutili, ker smo med seboj sodelovali in nekaj dosegli.
In konec koncev brez sodelovanja med nami na dolgi rok ne bo šlo. Polarizacija in delitev na polovico kot jo kažejo zadnje volitve nam visi kot mlinski kamen okoli vratu. S kamnom okoli vratu se plavati ne da, morje okoli nas pa je razburkano. In ne vem, če so predčasne volitve rešitev našega problema.
