Majhnost je v glavi – bodimo ponosni, da smo Slovenci

Pogovor o 21. 10. 2026, 18:00 Tanja Dominko

Lojze Peterle, Tone Kuntner in Valentin Inzko so v oddaji Pogovor o poudarili, da ljubezni do domovine ni mogoče zapovedati, mogoče pa jo je negovati z vzgojo, poznavanjem zgodovine, slovensko besedo, pesmijo in spoštovanjem državnih simbolov. Opozorili so tudi, da bi morali Slovenci bolj samozavestno izražati narodni ponos in se zavedati bogate dediščine, na kateri temelji naša državnost. Kje se začne domoljubje in kako ga prenesti na mlajše generacije? O tem so v oddaji Pogovor o pred dnevom suverenosti, ko se spominjamo odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, razmišljali predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle, pesnik in publicist Tone Kuntner ter avstrijski diplomat slovenskega rodu Valentin Inzko. Njihovi pogledi so se srečali pri prepričanju, da se ljubezen do domovine začne v osebnem doživljanju doma, vendar se ne konča pri njem. Potrebuje tudi znanje, dejanja in pripravljenost, da svojo narodno identiteto živimo vsak dan.

Dom, kjer poženejo korenine

Lojze Peterle je domoljubje najprej povezal s krajem, kjer se je rodil in preživel prvih deset let življenja. Čeprav hiše ni več in so od nje ostale le nekatere jablane, se še vedno čuti doma prav tam. »Jaz sem še zmeraj tam doma. Če me kdo vpraša, potem rečem, jaz sem tam doma. In od tam ne bom nikoli dokončno in zares odšel, ker ne morem,« je povedal.

Prav tam je po njegovih besedah pognal korenine in dobil vrednote, s katerimi je mogoče živeti: vero, poštenje in spoštovanje drugega. Osebni odnos do doma tako predstavlja izhodišče za širše razumevanje domovine in odgovornosti do skupnosti.
Podobno je razmišljal Tone Kuntner, ki ga spomini vežejo na Marijo Snežno. Tudi njegove rojstne hiše ni več, vendar so lepote domačega kraja ostale. Ob vrnitvi tja se v njem prepletata žalost zaradi izgubljenega in veselje ob spominu na to, kar je bilo.
Kuntner je ob tem izpostavil, da je z nastankom samostojne Slovenije nastala tudi širša skupna domovina, v kateri ne živi več le posameznik s svojo osebno zgodbo, temveč celoten narod. Samostojno državo je zato mogoče razumeti kot zgodovinski dosežek, ki presega življenje posamezne generacije.

Domoljubje se ne konča na državni meji

Valentin Inzko je opozoril, da je odnos do domovine za Slovence na avstrijskem Koroškem še posebej vsakdanja stvar. »Za nas je domovina, domoljubje vsak dan kruh, ker smo manjšinci,« je dejal.

Pojasnil je, da se narodno zavedanje začne že pri spoštovanju staršev in maternega jezika. Ohranjanje slovenščine, kulturnih društev, pesmi in običajev je za slovensko skupnost na Koroškem pomemben del življenja. Opozoril je tudi na nevarnost asimilacije: kadar ljudje opustijo jezik in narodno zavest, se postopoma izgublja tudi njihova povezanost s skupnostjo.

Iz izkušenj življenja v večkulturnem okolju je izpostavil, da bi morali Slovenci bolj samozavestno izražati pripadnost svoji domovini. Kot primer je navedel Združene države Amerike, kjer je pogosto videti državne zastave tudi zunaj prazničnih dni, ter Poljsko, kjer načrtno negujejo narodno zavest skozi izobraževanje, društveno življenje in skupno praznovanje.

Ob tem je poudaril, da zdravo domoljubje ne pomeni vzvišenosti nad drugimi narodi. Pri majhnih narodih je bilo pogosto povezano predvsem s prizadevanjem za preživetje in ohranitev lastne identitete. Danes, ko imamo Slovenci svojo državo, pa bi se moralo izražati tudi kot samozavestno in odgovorno sprejemanje lastne državnosti.

Slovenija ima bogato zgodovino, na katero smo lahko ponosni

Peterle je opozoril, da so Slovenci stoletja živeli brez lastne države, vendar so kljub temu ohranjali zavest o skupnem jeziku in pripadnosti. Kot pomemben zgodovinski primer je navedel ustoličevanje koroških vojvod, pri katerem sta svobodna kmeta v slovenskem jeziku predala oblast novemu knezu v imenu ljudstva.

Po njegovih besedah je ta tradicija povezana tudi z razumevanjem demokracije in ljudske suverenosti. Opozoril je, da bi morali mladi bolje poznati zgodovinske temelje slovenske državnosti in se zavedati, da slovenska zgodba ni nastala šele z osamosvojitvijo.
»Mi smo stoletja živeli brez države,« je spomnil Peterle, vendar je bila zavest o skupnosti živa. Danes imamo državo, vendar je po njegovem mnenju še nismo vsi ponotranjili do te mere, da bi bila samoumeven del našega čustvenega in kulturnega sveta.
Inzko je dodal, da je slovenska zgodovina kljub bolečim poglavjem tudi zelo bogata. Omenil je razvoj slovenske pismenosti, prevod Svetega pisma in ljudi, ki so z delovanjem v kulturnih društvih, s petjem, branjem in ohranjanjem jezika stoletja vzdrževali slovensko narodno zavest.

Posebej je izpostavil preproste, pogosto neznane posameznike, ki so slovenstvo ohranjali v vsakdanjem življenju. Prav njim bi morali priznati pomembno mesto v zgodovinskem spominu. Domoljubje namreč niso samo velike osebnosti in prelomni dogodki, temveč tudi vztrajnost ljudi, ki svojo kulturo prenašajo naprej.

»Ljubezni se ne da zapovedati«

Pomemben del pogovora je bil namenjen vlogi šole in vzgoje. Sogovorniki so opozorili, da se pri nas včasih že ob predlogih, da bi šolsko leto začeli s slovensko himno ali izobesili zastavo, pojavijo pomisleki, da gre za vnašanje politike v šolski prostor.

Peterle je menil, da takšno razmišljanje kaže na nerazumevanje razlike med državo, politiko in politično stranko. Državni simboli pripadajo vsem državljanom, zato njihovo spoštovanje ne bi smelo biti predmet političnega razkola.

Kuntner pa je poudaril, da domovinske ljubezni ni mogoče predpisati z zakonom ali ukazom. Skliceval se je tudi na misel Ivana Cankarja, da je prava ljubezen tiha in obzirna, vendar je lahko tako močna, da je ni mogoče povsem skriti. »Ljubezni se ne da zapovedati in se ne da uzakoniti,« je dejal. Vendar pa je prav ta ljubezen tista, od katere je odvisno, ali lahko živijo človek, družina, domovina in država.

Po Kuntnerjevem prepričanju bi morali pri vzgoji otrok več pozornosti nameniti tudi praznovanju državnih praznikov, poznavanju slovenske himne in uporabi zastave. Sam je vesel, kadar lahko zastavo izobesi tudi zunaj prazničnih dni, saj mu pomeni način izražanja pripadnosti.

Peterle je ob tem navedel spodbudno izkušnjo iz vrtca, kjer je otroke vprašal, kdo pozna himno. Šestletniki so vstali in jo zapeli. Ta dogodek ga je navdal z optimizmom, saj je pokazal, da se domoljubje lahko uspešno prenaša na mlade, če ga vzgojitelji in učitelji sami živijo.

Narodni ponos ni razlog za sram

Sogovorniki so opozorili tudi na zadržanost, s katero Slovenci včasih izražamo pripadnost svojemu narodu. Peterle je menil, da se narodni ponos lažje pokaže ob športnih uspehih, medtem ko je pri drugih področjih manj izrazit.

Ob tem je zavrnil občutek manjvrednosti, ki se lahko skriva za poudarjanjem, da smo majhen narod. Slovenija je po njegovem prepričanju v marsičem lahko velika in ima številne razloge za ponos. Pomembno je, da te dosežke poznamo in jih znamo predstaviti tudi mlajšim generacijam.

Kuntner je poudaril, da je ljubezen do domovine nekaj tako naravnega kot ljubezen do matere in otrok. Zato ne razume, zakaj bi se moral človek sramovati, da ima svojo domovino rad.

Sogovorniki so se tako strinjali, da ljubezni do domovine ni mogoče vsiliti, jo je pa mogoče negovati. Z zgledom, znanjem, kulturo in dejanji lahko poskrbimo, da bo zavest o slovenski pripadnosti ostala živa tudi med prihodnjimi generacijami. Samostojna država je bila uresničitev zgodovinskih sanj; odgovornost vseh nas pa je, da jo znamo ceniti in jo s ponosom predati naprej.

Domoljubje se namreč ne izraža le ob državnih praznikih, temveč predvsem v vsakdanjih odločitvah: v jeziku, ki ga govorimo, zgodovini, ki jo poznamo, pesmih, ki jih pojemo, in odnosu, ki ga imamo do skupnosti. O tem bo Lojze Peterle spregovoril tudi na mednarodni konferenci, ki jo novembra v Kamniku pripravlja Društvo katoliških pedagogov Slovenije.