Logotip papeževega potovanja v Monako | (foto: Vatican Media)
Kaj papeža vodi v Monako, razkošnega zatočišča za družbeno elito?
Svet Marta Jerebič
Papež Leon XIV. bo jutri opravil drugo mednarodno apostolsko potovanje, prvo v Evropo. Obiskal bo kneževino Monako. V drugi najmanjši državi na svetu za Vatikanom na le dveh kvadratnih kilometrih bivajo ljudje skoraj 150-ih narodnosti. Zato bo papeževo potovanje priložnost, da nagovori »ves svet«.
Blišč
Monako je z 39 tisoč prebivalci razkošno zatočišče za družbeno elito, hotelske sobe stanejo tudi do 10 tisoč evrov na noč, večino denarja država dobi z igralnicami, mestne ulice pa so znane po dirki Formule 1.
Ob tem se zdi dokaj nenavadno, da je papež Leon, s svojo misijonsko preteklostjo in kot zagovornik revnih in odrinjenih, za svoje prvo potovanje v Evropo izbral prav to državo.
Vzpon katolištva
Vendar pa je Monako po drugi strani država, kjer je katoliška vera ustavno priznana kot državna vera. V zadnjih letih beleži tudi vzpon oziroma prerod katolištva in kot je za francosko tiskovno agencijo AFP povedal monaški veleposlanik pri Svetem sedežu, papež »želi sam videti, kaj se dogaja.
V tem smislu bo zanimivo spremljati njegove nagovore oblastem, katoliški skupnosti ter mladim in katehumenom. Pri tem ne bo mogel mimo dejstva, da se preostala Zahodna Evropa, zlasti Francija, zaradi desetletij razširjenega sekularizma spopada s svojo identiteto, kar nadalje odpira teme miru, migrantov, in najbolj liberalnih zakonov o splavu in evtanaziji na svetu.
Pod tančico glamurja
Monaški nadškof Dominique-Marie David pa je za vatikanske medije opozoril še na realnost onkraj stereotipov in podob, ki jih o Monaku širijo mediji. V kneževini živi veliko ljudi, ki tam delajo, vendar se včasih znajdejo v težkih razmerah, zlasti glede stanovanja ali življenjskih stroškov. Poleg teh materialnih težav pa obstajajo tudi druge oblike revščine: osamljenost in pomanjkanje smisla življenja. Ni neobičajno srečati ljudi, ki trpijo zaradi osamljenosti, je dejal. Prav tako vidi tudi starše, ki so dezorientirani pri vzgoji otrok, ločitve in družinske drame, ki so še toliko bolj šokantne, ker se življenje zdi, vsaj na prvi pogled, lažje. Zato škofija ostaja pozorna na te skrite točke revščine, je še dejal monaški nadškof.
