Sandi Horvat | (foto: Osebni arhiv)
Sandi Horvat: Ko človeka zares slišimo, se začnejo podirati zidovi
Via positiva | Nataša Ličen
Sandi Horvat je človek številnih zanimanj. Govori več jezikov, rad raziskuje, fotografira, pripoveduje zgodbe ljudi in se vedno znova uči. A za tem ustvarjalnim in vedoželjnim človekom je tudi pot, ki ni bila vedno lahka. Zaznamovala jo je očetova bolezen, zaradi katere je moral že kot mlad fant marsikatero svojo željo in sanje postaviti na stran.
Včasih je dovolj že preprosto vprašanje: »Kako si?« Ne zastavljeno mimogrede, ko se nam že mudi naprej, ampak iskreno, s pogledom v oči in pripravljenostjo, da človeka zares poslušamo. Sandi Horvat, novinar, fotograf, ljubitelj jezikov in velik zagovornik medsebojnega razumevanja, verjame, da se prav tu začnejo spremembe. Ne v velikih besedah, temveč v drobnih korakih. Njegova življenjska zgodba pripoveduje, kako pomembno je, da ob skrbi za druge ne pozabimo tudi nase.
Moje življenje je bilo na premoru. Družinske okoliščine so narekovale vsakdan, moje potrebe so pogosto ostajale nekje v ozadju. V opori staršem sem imel občutek, da sem starš svojim staršem. Ne zato, ker bi jim želel govoriti, kako naj živijo, temveč ker sem čutil, da potrebujejo oporo.
Dolgo je vse nosil v sebi. Navzven nasmejan, znotraj pa poln vprašanj, strahov in tudi žalosti. Potem so prišli panični napadi, tesnoba in depresija. In spoznanje, da ni nič narobe, če človek kdaj poskrbi tudi zase. O teh izkušnjah danes govori odkrito, brez olepševanja. Morda prav zato njegove besede dosežejo človeka. Ker ne govori o življenju, kakršno bi moralo biti, ampak o takšnem, kakršno včasih preprosto je.
Ko je največji uspeh miren spanec
V svetu, ki uspeh pogosto meri s priznanji, dosežki in številkami, ima Sandi zanj nekoliko drugačno merilo. »Da grem jaz zvečer mirne vesti spat, in ko grem spat, spim.«
In potem doda še nekaj lepega. Da danes pogosto sanja. V barvah. Kako dragocena je lahko ta povsem običajna stvar, verjetno najbolj razume tisti, ki je kdaj prebedel dolge noči v skrbeh. Sandi ob tem poudarja, kako pomembno je, da danes o duševnih stiskah govorimo bolj odprto. Da si dovolimo povedati, da nam je težko. In da v človeku, ki nas posluša, najdemo vsaj občutek, da nismo sami.
Jezik, ki ga je najprej začutil kot melodijo
Posebno mesto v njegovem življenju ima tudi romski jezik. Sandi ima po očetovi strani romske korenine, a romščina ni njegov materni jezik. Spoznal in naučil se je je pozneje, predvsem skozi življenje v okolju, kjer je jezik živ. Kot ljubitelj jezikov je sprva poskušal poiskati slovnične vzporednice z jeziki, ki jih je že poznal. A romščina ga je povabila na nekoliko drugačno pot. Prekmurje, pravi, ima že samo po sebi poseben zven. Tam ljudje skoraj popevajo, ko govorijo. Prekmurska romščina pa ima še svojo melodiko, ki jo je treba začutiti, preden se zares podaš med besede in slovnična pravila.
Ni nam treba vedno narediti nečesa velikega, da bi nekomu polepšali dan. Včasih je dovolj že prijazen pogled. Iskren pogovor. Nekaj trenutkov pozornosti. In preprosto vprašanje: »Kako si?« Takšno, pri katerem smo pripravljeni slišati tudi odgovor.
Ob svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga zaznamujemo 5. novembra, zato opozarja, da ta dan ni le praznik, ampak predvsem opomnik. Da je romščina živ, bogat in barvit jezik, ki ga je vredno ohranjati. Prav jezik je lahko eden od mostov med ljudmi. Strah pogosto raste tam, kjer se ne poznamo Ko pogovor nanese na predsodke do Romov, Sandi ne išče preprostih krivcev. Opozarja pa na nekaj, kar lahko prepoznamo tudi v vsakdanjih odnosih.
Ljudje se pogosto bojimo tistega, česar ne poznamo.
Prizna, da je tudi sam kot trinajstletnik občutil strah, ko je izvedel za svoje romske korenine. Danes na to gleda drugače. Z izkušnjami je spoznal, da stereotipi in predsodki izgubljajo moč, ko človek stopi bliže drugemu človeku. In da strah ni nujno le na eni strani. Tako kot se lahko večinsko prebivalstvo boji Romov, se tudi pripadniki romske skupnosti bojijo večinskega prebivalstva. Kjer ni srečevanj in pogovorov, se hitro naselijo predstave, ki nimajo veliko skupnega z resničnim življenjem.
Sandi zato rad postavi čisto preprosto vprašanje: koliko ljudi smo danes vprašali, kako so?
Ne koliko smo jih srečali. Ne koliko smo jih pozdravili. Ampak koliko smo jih zares vprašali in jim bili pripravljeni prisluhniti. Morda se sliši skoraj preveč preprosto. A prav takšni majhni koraki lahko spreminjajo odnose. Besede lahko gradijo, lahko pa tudi rušijo Kot človek, ki deluje tudi v medijih, se Sandi dobro zaveda moči javno izgovorjene ali zapisane besede. Posebej kritičen je do posploševanja, ko se dejanje posameznika pripiše celotni skupnosti. Opozarja, da lahko že naslov novice utrjuje predsodke in ustvarja dodatne razdalje med ljudmi.
Kot primer navaja Prekmurje, ki je dolgo veljalo za zgled sobivanja različnih skupnosti. Po njegovih opažanjih so napetosti in način poročanja o dogodkih, povezanih z Romi, načeli tudi odnose, ki so jih ljudje gradili desetletja. In to je verjetno eden največjih izzivov današnjega časa. Kako govoriti o težavah odkrito in odgovorno, ne da bi ob tem izgubili izpred oči človeka? Kako povedati resnico o posameznem dejanju, ne da bi z njo po krivici zaznamovali vse druge?
Odgovornost za sobivanje je skupna. Nosijo jo država, lokalne skupnosti, romska in večinska skupnost ter tudi mediji.
Ni treba biti velik, da narediš nekaj velikega. Sandi je pred leti, v času pandemije, nepričakovano dobil mesec dni prostega časa. Lahko bi ga preživel v čakanju, negotovosti in skrbeh. Toda odločil se je drugače. Vzel je fotoaparat in začel raziskovati svet fotografije. Preko spletnih posnetkov se je učil novih tehnik, nato pa odšel v naravo in preizkušal, kar se je naučil. Iz teh začetkov so se rodile fotografske razstave in nove zgodbe ljudi, ki jih danes pripoveduje tudi skozi objektiv.
Zanj je to dokaz, da se lahko nekaj lepega rodi tudi iz nepričakovanih okoliščin.
Za uspeh nikoli ni prepozno
Spomni se starejše gospe, ki si je dolgo želela izdelovati cvetlične aranžmaje, pa ni zbrala poguma. Nekega dne je preprosto začela. Za Sandija je tudi to velik uspeh. Morda celo večji od kakšnega priznanja, ki ga spremljajo aplavzi. Ker je včasih najtežje narediti prav prvi korak. Poslušati je treba sočloveka, ne le njegovih besed. Sandi že vrsto let deluje tudi na področju izobraževanja in ozaveščanja o položaju romskih skupnosti. Opozarja na številne izzive, med drugim na skromno podporo strokovnemu delu izobraženih Romov, ki pogosto prevzemajo tudi naloge, za katere bi morala odgovornost ležati drugje. Toda ob vseh sistemskih vprašanjih ostaja zvest prepričanju, da se resnične spremembe začnejo v odnosu med dvema človekoma.
Sandi Horvat je magister medkulturnega menedžmenta, novinar, voditelj, predsednik Romskega akademskega kluba, predavatelj in avtor več knjig. V studiu smo ga gostili - po naključju ali ne, petega novembra, ob Dnevu romskega jezika in s pogovorom spomnili na dragocenost materinih jezikov, vsak je svoj in edinstven biser v jezikovnem zemljevidu sveta.
Na enem izmed srečanj z Rominjami mu je starejša gospa povedala, kako lepo zna svetovati. On pa ji je odgovoril, da njegov največji dar ni v tem, da bi bil posebno pameten, ampak da zna poslušati. Včasih ljudem samo vrne njihove besede. Tako, da jih lahko prvič zares slišijo tudi sami. Kako pogosto pravzaprav potrebujemo nekoga, ki nas ne bo takoj popravljal, ocenjeval ali nam ponujal rešitev? Nekoga, ki bo preprosto ostal ob nas in nas poslušal?
S srcem ustvarjajmo
Ob koncu pogovora Sandi svojo življenjsko držo strne v misel, ki jo rad ponavlja. Da moramo ustvarjati s srcem, razum pa naj nam pomaga najti pot do cilja. Srce namreč ve, kaj si zares želimo. Razum pa nam lahko pomaga, da svoje želje tudi uresničimo. In morda je prav v tem nekaj njegove življenjske zgodbe.
V fantu, ki je nekoč svoje sanje postavil na stran, danes pa jih pogumno živi. V človeku, ki je spoznal težo predsodkov, a še vedno verjame v moč pogovora. V novinarju in fotografu, ki rad išče zgodbe drugih, ker ve, da ima prav vsak človek svojo.
