Veselje do življenja napolnilo Ljubljano

Pričevanje Danija Siterja

Zahvaljujem se organizatorjem za to čudovito delo, ki so ga opravili in ga še bodo opravili.

Hvala Bogu, tukaj sem zato, da z vami delim delček svoje zgodbe, da nekaj povem o sebi in da se Bogu javno zahvalim za dar življenja. To je moja velika želja in moja velika naravnanost: zahvaliti se Bogu za dar življenja.

Če ste imeli srečo in ste imeli očeta in mamo, ste bili verjetno zaželeni, načrtovani in pričakovani. Pri meni pa ni bilo tako. Moja zgodba je bila drugačna. Začetek mojega življenja ni bil romantičen, čeprav se je vse začelo v majhni vasi, v kateri vsi vse poznajo in vedo, kaj kdo odnese v roki, kam gre, kdaj pride in od kod prihaja. Vse vedo, kajne?

V tej majhni vasi je na hribčku stala majhna hiška, nekakšna koča. V njej je živela ženska, ki je pomagala in skrbela za svojo onemoglo mamo. Ta ženska je pozneje postala moja mama.

V dolini je bila velika kmetija. Tisto pesem, ki pravi: »Privriskal dol s planine sosedov mlajši sin«, bi jaz nekoliko spremenil: »Privriskal gor z doline sosedov mlajši sin.« Ta je osvajal mojo mamo. Tako sem jaz potrkal na vrata njunega doma in na vrata njunih src.

To je bil zanju velik šok, saj otroka nista želela, ga nista načrtovala in nanj nista bila pripravljena. Bila sta v življenjskih okoliščinah in stiskah, ki jima tega niso omogočale.

Moji mami njeno stanje ni omogočalo, da bi sprejela otroka. Bila je stara skoraj 40 let. Mojemu očetu pa tega ni omogočalo njegovo stanje. Bil je deset let mlajši in moral bi prevzeti veliko kmetijo. Ko sem se napovedal, so se stvari spremenile. Oče je moral oditi od doma, kmetijo pa je prevzel nekdo drug.

Moja mama pa se je odločila za življenje.

Preden se je odločila, je doživljala veliko stisko. Ni vedela, kako naj se odloči: naj sprejme življenje ali ne? Bilo je težko. Bolela jo je že misel na to, da bi življenje sprejela, prav tako pa jo je bolela misel, da bi se temu življenju odpovedala.

Kakorkoli že, moja mama se je odločila za življenje, moj oče pa proti njemu. Mami je prinesel denar, da bi, kot se je takrat reklo, »to odpravila«.

Ko sem bil že odrasel, mi je mama pripovedovala, kako veliko stisko je takrat doživljala in kako veliko je molila. Ko je molila pred podobo svete družine, je rekla, da je videla, kako je sveti Jožef odkimal, kot bi ji sporočal: »Tega pa ne.« To je razumela kot znamenje od Boga, da mora sprejeti življenje.

Drugo znamenje je dobila, ko je z denarjem, ki ji ga je prinesel oče, odšla k svoji sestri. Ko jo je sestra vprašala, kaj naj stori, ji je odgovorila: »Ti imej otroka in s tem denarjem kupi plenice.«

Zato jaz pravim: hvala Bogu, moj oče mi je priskrbel prvi denar za plenice. Čeprav je bila to pravzaprav povsem drugačna slika, jaz rad gledam na stvari tudi s te plati.

Mama je torej sprejela življenje.

Rodil sem se v porodnišnici v Celju. Ko je prišel dan odhoda iz porodnišnice, je z avtobusom prišla mamina sestra, moja teta, da bi mami pomagala odnesti otroka iz bolnišnice. Mama je bila namreč preveč oslabela in slabotna, da bi to zmogla sama.

Nato sta se skupaj odpravili na avtobus. Ko sta prišli v Vojnik, je mama rekla: »Pa ne greva po glavni cesti, da naju ne bi kdo videl.«

Ko sem te besede slišal iz ust svoje takrat še žive tete, sem začutil globino in ostrino bolečine, ki jo je doživljala moja mama. Pri skoraj 40 letih se je odločila za življenje, čeprav so jo poniževali, jo prijatelji zapuščali, prav tako sorodniki, in so jo vsi gledali zviška.

Ni si mogla privoščiti, da bi jo še kdo dodatno prizadel. Zato je rekla, da ne gresta po glavni cesti. Odpravili sta se po gozdnih poteh in z menoj prehodili sedem kilometrov do vasi, v kateri smo živeli.

To je bila tista koča na hribu. Moja stara mama je takrat še živela. Koča je bila njeno preužitkarsko bivališče. Če veste, kaj pomeni preužitek: ko je stara mama umrla, se je s tem končal tudi preužitek.

Moja mama se je pri 43 letih, ko sem bil star tri leta, odločila, da gre s trebuhom za kruhom. Mene je dala v rejo k svoji sestri. Tako sem nekaj časa živel pri eni mamini sestri, nekaj časa pri drugi, eno leto pa celo pri očetu in mačehi.

Tako je bilo približno v času moje mladosti. Vendar se moja zgodba ni končala tako, kot se je začela.

Moja zgodba je danes vesela zgodba. Bogu hvala, sem poročen, imam čudovito ženo, štiri otroke in sedemnajst vnukov.

Ko pomislim na ves ta vrvež življenja, ki ga vsak dan gledam skozi naša vrata, ko ljudje prihajajo in odhajajo, se zavedam, da vsega tega ne bi bilo, če bi moja mama takrat rekla ne življenju. V težkih in nezavidljivih okoliščinah se je odločila in življenju rekla da.

Zato sem Bogu zelo hvaležen za življenje. Hvaležen sem mu za vse, kar mi je bilo darovano, čeprav je bilo to povezano s stiskami, bolečinami, trpljenjem, odpovedmi in odrekanji.

Danes lahko rečem, da živim in da sem vesel, da živim. Vesel sem, da živijo tudi moji otroci in vnuki. Vesel sem, da sva z ženo začela dejavnost, ki je bila že omenjena: Družina in življenje za zakonce.

Vsega tega ne bi bilo, če moja mama ne bi rekla življenju da.

Mislim, da je danes dan praznovanja in veselja, dan, ko se lahko skupaj odločimo in Bogu rečemo: »Dragi Bog, hvala ti za življenje.«

Lepo je živeti. Bodite zdravi, imejte se lepo, živite svoje življenje z veseljem in pustite živeti tudi drugim.

Bog vas živi!