Papež Leon XIV. v Urugvaju: Matere in babice, nikoli se ne naveličajte posredovati vere

Papež in Sveti sedež 09. 11. 2026, 05:54 | Alen Salihović

Papež Leon XIV. je zadnji dan obiska v Urugvaju namenil posebno zahvalo materam, babicam in vsem ženskam, ki so skozi generacije ohranjale in posredovale krščansko vero. Med sveto mašo v mestu Florida, kjer se je zbralo približno 50 tisoč vernikov, je poudaril, da vera raste predvsem v družinah, ob molitvi, ljubezni in osebnem pričevanju. Očetom in dedkom je položil na srce, naj bodo zgled vere, vse kristjane pa pozval, naj ne čakajo, da se bodo oddaljeni od Cerkve vrnili sami. Pred tem se je ustavil v župniji svete Terezije Deteta Jezusa, kjer je spregovoril tudi o osebni pobožnosti svojega očeta.

Osrednji dogodek zadnjega dne papeževega obiska v Urugvaju je bila slovesna sveta maša pred stolnico v mestu Florida, kjer hranijo podobo Marije Triintridesetih (Nuestra Señora de los Treinta y Tres), zavetnice države.

Papež Leon XIV. je k sveti maši prišel kot romar, ki želi z urugvajskim narodom deliti vero in ljubezen do Božje Matere. Pred bogoslužjem je zbravljene pozdravil med vožnjo s papamobilom.

Marijina podoba ima v zgodovini Urugvaja posebno mesto. Gre za približno 30 centimetrov visok lesen kip, ki je tesno povezan z bojem za neodvisnost države. Leta 1825 so se k Mariji zatekli pripadniki skupine triintridesetih domoljubov, ki so začeli osvobodilni boj.

Papež je spomnil, da je bila Marija navzoča ob pomembnih zgodovinskih prelomnicah naroda in da je ostala njegova duhovna spremljevalka tudi v času velikih družbenih sprememb. Ob tem je poudaril, da zgodovine narodov ni mogoče v celoti razumeti brez upoštevanja njihovega odnosa do Boga.

Judita in Marija – ženski poguma in zaupanja

V pridigi je papež povezal dve svetopisemski ženi, Judito in Marijo. Obe sta v odločilnih trenutkih pokazali izjemno vero, pogum in pripravljenost odgovoriti na Božji klic.

Judita se v težkih razmerah ni prepustila strahu. Z molitvijo in postom se je pripravila na odločitev, s katero je tvegala lastno življenje, da bi rešila svoje ljudstvo. Po zmagi si zaslug ni pripisovala sama, ampak jih je pripisala Bogu.

Podobno je Marija s svojim pritrdilnim odgovorom Bogu sprejela poslanstvo, ki je zaznamovalo vse njeno življenje. V hvalnici Magnifikat je izrazila prepričanje, da je Bog tisti, ki dela velike reči.

Papež je tako pokazal, da prava moč vere ni v človekovi samozadostnosti, ampak v zaupanju Bogu in pripravljenosti služiti drugim.

Matere in babice so ohranile vero v družinah

Posebej ganljiv del pridige je papež namenil ženskam, ki so skozi stoletja ohranjale krščansko vero v urugvajskih družinah.

Spomnil je na matere, ki so otroke naučile prvih molitev, jih pripeljale h krstu, pripravljale na prejem zakramentov in jih učile krščanske ljubezni. Prav tako je omenil babice, ki so v svojih domovih ohranjale prostor za molitev, molile za žive in pokojne ter s svojim zgledom pričale o Božji navzočnosti v vsakdanjem življenju.

Njihovo delo pogosto ni zapisano v zgodovinskih knjigah, vendar je odločilno zaznamovalo življenje številnih generacij.

Papež je spomnil tudi na svetopisemskega Timoteja, ki je vero prejel po svoji babici Loidi in materi Evniki. Njuno pričevanje je postalo temelj njegovega poznejšega sodelovanja z apostolom Pavlom.

Ob tem je omenil tudi sveto Marijo Frančiško Rubatto ter blaženi mučenki Dolores in Consuelo Aguiar-Mella, ki so s svojim življenjem zaznamovale zgodovino Cerkve v Urugvaju.

Leon XIV. je poudaril, da se za vero številnih kristjanov skriva obraz ženske, ki jih je naučila moliti, zaupati in ljubiti Boga. Čeprav se morda ne spominjajo vseh njenih besed, ostaja živ spomin na njeno molitev in življenjski zgled.

Ko otroci opustijo vero, naj starši ne izgubijo upanja

Papež se je dotaknil tudi bolečine številnih staršev in starih staršev, ki so svoje otroke vzgajali v veri, danes pa opažajo, da so se ti oddaljili od Cerkve.

Nekateri so svoje otroke učili moliti, zdaj pa ti ne molijo več. Nekoč so skupaj obiskovali sveto mašo, danes pa njihovi otroci že leta niso prestopili cerkvenega praga. Številne babice so vnukom govorile o Bogu, zdaj pa se sprašujejo, ali so njihove besede sploh pustile kakšno sled.

Leon XIV. je takšne starše povabil, naj se spomnijo svete Monike, ki je dolga leta molila za svojega sina Avguština in ni nikoli izgubila zaupanja v Božjo milost.

Spomnil je na Jezusovo priliko o semenu, ki raste, ne da bi sejalec vedel, kako. Tudi vera, posejana v otroštvu, lahko obrodi sadove mnogo let pozneje.

Materam in babicam je zato naročil, naj vztrajajo v molitvi, ljubezni in upanju. Svoje bližnje naj spremljajo potrpežljivo, brez ostrine in obupa. Tudi kadar se zdi, da so daleč od Boga, naj jih še naprej izročajo Gospodu.

Papeževo sporočilo je bilo jasno: človek ne more odpreti vseh vrat človeškega srca, toda Bog lahko doseže tudi tisto, kar se ljudem zdi nemogoče.

Očetje in dedki, otroci morajo videti vašo vero

Papež ni nagovoril samo žensk, ampak je posebno odgovornost za versko vzgojo pripisal tudi moškim.

Očetom in dedkom je dejal, da morajo njihovi otroci in vnuki videti, kako pomembno mesto ima vera v življenju moških v družini.

Kot zgled je postavil svetega Jožefa, ki je skrbel za Jezusovo vzgojo, ga učil poštenega dela in mu s svojim življenjem kazal, da mora biti Bog na prvem mestu.

Poudaril je, da mladi potrebujejo starše, ki molijo, prejemajo zakramente, spoštujejo svoje žene, znajo prositi odpuščanja in živijo pošteno tudi takrat, ko to zahteva žrtve.

Vera se namreč ne prenaša zgolj z besedami ali verskim poukom. Otroci jo najprej prepoznajo v življenju svojih staršev, v njihovih odnosih, odločitvah in pripravljenosti za odpuščanje.

Pri tem imajo pomembno nalogo tudi škofje, duhovniki in redovniki, ki so poklicani, da družine spremljajo in jim pomagajo pri posredovanju vere.

Ne čakajmo, da se oddaljeni od Cerkve vrnejo sami

Eden osrednjih poudarkov papeževe pridige je bil poziv k dejavnemu oznanjevanju evangelija.

Leon XIV. je izhajal iz evangeljskega dogodka Marijinega obiskanja Elizabete. Marija po oznanjenju ni ostala doma, ampak se je odpravila na pot k sorodnici in ji prinesla veselje Božje navzočnosti.

Po papeževih besedah je prav takšna drža potrebna tudi danes. Cerkev ne more samo čakati, da bodo ljudje, ki so se oddaljili od vere, ponovno potrkali na njena vrata.

Kristjani morajo sami stopiti naproti ljudem, prisluhniti njihovim vprašanjem, razumeti njihove stiske in jim približati Kristusa.

To lahko pomeni obisk otroka, ki že dolgo ne prihaja k maši, pogovor s prijateljem, ki je izgubil vero, ali srečanje s sosedom, ki nikoli ni imel priložnosti resnično spoznati evangelija.

Papež je poudaril tudi, da je treba Kristusa prepoznavati v ubogih, bolnih in osamljenih. Oznanjevanje evangelija zato ni omejeno na besede, ampak se uresničuje tudi v konkretni ljubezni in bližini.

Zlata vrtnica za zavetnico Urugvaja

Ob koncu slovesnosti je papež pred Marijino podobo položil zlato vrtnico, tradicionalno znamenje papeževega spoštovanja in posebne naklonjenosti.

S tem dejanjem je želel počastiti Božjo Mater in ponovno izročiti urugvajski narod njenemu varstvu.

Molil je, da bi Marijina priprošnja varovala državo pred vsem, kar bi jo oddaljevalo od Kristusa, ter njene prebivalce vodila po poteh edinosti in miru.

Papež je ob tem poudaril, da pristna marijanska pobožnost vedno vodi k Jezusu. Marija ni cilj sama po sebi, ampak tista, ki človeka usmerja k svojemu Sinu.

Zato je vse vernike povabil, naj po Marijinem zgledu ljubijo Kristusa in ga prinašajo drugim.

Ganljiv obisk župnije svete Terezije Deteta Jezusa

Pred prihodom v Florido se je papež ustavil še v kraju Juanicó, kjer je obiskal župnijo svete Terezije Deteta Jezusa.

Pred cerkvijo ga je pričakalo približno dva tisoč vernikov. Papež je najprej nekaj časa preživel v molitvi v cerkvi, nato pa je nagovoril zbrane.

Obisk je imel zanj tudi poseben osebni pomen. Vernikom je zaupal, da je bila njegova družina zelo povezana s sveto Terezijo iz Lisieuxa.

Posebej je omenil svojega očeta, ki je gojil veliko pobožnost do te svetnice. Zato je bil obisk prve urugvajske župnije, posvečene sveti Tereziji po njeni kanonizaciji, zanj tudi priložnost za osebno zahvalo.

Papež je dejal, da Božja milost in ljubezen spremljata človeka v vseh življenjskih okoliščinah, tako v trenutkih veselja kot v času bolezni, bolečine in drugih preizkušenj.

Zbrane je povabil, naj svojo vero živijo pogumno in brez strahu pred javnim pričevanjem o Kristusu.

Spomnil je, da biti kristjan pomeni služiti drugim, hoditi skupaj, iskati Božjo navzočnost in z ljudmi deliti veselje evangelija.

Ob koncu srečanja je blagoslovil vernike, njihove družine, rožne vence in druge nabožne predmete, ki so jih prinesli s seboj.

Slovo od Urugvaja: Vera se množi, kadar jo delimo

Po končani sveti maši v Floridi se je papež zahvalil vsem, ki so omogočili njegov obisk: državnim in cerkvenim oblastem, organizatorjem, prostovoljcem, družinam, skupnostim in medijem.

Dejal je, da so mu Urugvaj predstavili kot razmeroma majhno državo z velikodušnimi ljudmi, ki so sposobni velikih dejanj. V dneh obiska se je o tem lahko tudi sam prepričal.

Posebej je izpostavil srečanja v Montevideu, Paysandúju in Floridi, kjer je po njegovih besedah veselje vere iz dneva v dan raslo.

Uporabil je tudi zanimivo prispodobo o matematiki vere: kadar človek to, kar je prejel od Boga, velikodušno deli z drugimi, se darovi ne zmanjšujejo, ampak množijo.

Urugvajce je zato spodbudil, naj še naprej množijo vero, upanje in ljubezen ter oznanjajo veselje, ki izvira iz srečanja z Jezusom Kristusom.

Ob slovesu je prosil za blagoslov urugvajskega naroda ter za edinost in mir. Vernikom je zagotovil, da jih bo nosil v svojem srcu, in jih prosil, naj ga še naprej spremljajo z molitvijo.

S sveto mašo v Floridi je papež Leon XIV. sklenil urugvajski del apostolskega potovanja po Južni Ameriki. Naslednja postaja njegovega potovanja je Argentina, zatem pa bo obiskal še Peru.

Njegovo sporočilo iz Urugvaja je predvsem povabilo k živi veri, ki se prenaša iz roda v rod, raste v družinah in se potrjuje z dejanji ljubezni. Vera po papeževih besedah ni zgolj dediščina preteklosti, temveč dar, ki ga je treba vsak dan znova živeti in posredovati drugim.