Na kolenih | (foto: Jure Sešek)
Sveta Mati Terezija, prosi za nas!
Dogodki | Jure Sešek
Indija te ne more pustiti ravnodušnega. Že prvi stik s Kalkuto, današnjo Kolkato, je srečanje s povsem drugačnim svetom. Mesto je glasno, živahno, polno nasprotij in neprestanega gibanja. Po ulicah se prepletajo avtomobili, rikše, motorji in množice pešcev. Hupanje je neprekinjena spremljava vsakdana. Prijaznost domačinov je podprta z nasmehi, ki jih podarjajo tujcem. Večina. Veliko je tudi v prošnjo iztegnjenih rok, angleščine, ki prosi … Indija ima vse, nepregledno gost in dolg je njen “od do”.
Prvi dan romanja z Radiem Ognjišče in Agencijo Oskar smo najprej spoznavali nekaj velikih znamenj britanske kolonialne preteklosti. Kolkata je bila namreč dolgo prestolnica britanske Indije in eno najpomembnejših središč britanske oblasti na indijski podcelini. V njeni arhitekturi, širokih avenijah in mogočnih stavbah je še vedno mogoče začutiti odmeve tistega časa. Med drugim smo jih bili deležni v katedrali sv. Pavla. Sredi hrupnega in na pogled neurejenega velemesta pa je kraj, ki govori o povsem drugačni veličini.
V tišini in molitvi na grobu matere Terezije
Osrednji in najbolj ganljiv del dneva je bil obisk materne hiše Misijonark ljubezni, redovne skupnosti, ki jo je ustanovila sveta Mati Terezija.
Obiskali smo hišo, v kateri je živela in delovala, od tod odhajala k najrevnejšim in najbolj zapuščenim ter se vse do smrti vračala k molitvi in sestram svoje skupnosti.
V materni hiši smo obiskali njen grob, postali v tišini, molili smo in zapeli. To ni bil zgolj ogled kraja, povezanega z veliko svetnico, ampak predvsem priložnost za osebno srečanje z njenim sporočilom. Ob grobu smo imeli tudi sveto mašo, ki jo je daroval msgr. Franci Trstenjak.
V nagovoru je spomnil na njeno skromnost, popolno predanost in svetniško pot, ki nas uči. Mati Terezija ni iskala velikih besed in velikih dejanj za občudovanje sveta. Njena veličina je bila v majhnih, vsakdanjih dejanjih ljubezni, v človeku, ki ga je družba odrinila na rob, je znala prepoznati dostojanstvo in Kristusov obraz. Svoje življenje je posvetila tistim, ki so bili najbolj potrebni bližine, nežnosti in človeške topline.
Njeno sporočilo je še danes zelo preprosto, a zahtevno: ni dovolj, da o ljubezni govorimo, treba jo je živeti. Začeti moramo pri človeku, ki je ob nas. Pri tistem, ki potrebuje naš čas, pozornost ali zgolj prijazno besedo.
Pogovorili smo se z redovnico, od blizu spoznali vsaj delček življenja matične skupnosti, ki nadaljuje delo svoje ustanoviteljice. V hiši, v kateri je Mati Terezija živela, molila in načrtovala svoje poslanstvo, njena navzočnost ostaja presenetljivo živa.
Ko smo se zvečer odpravili še na sprehod po mestu, nas je pričakala nova podoba Kolkate. V času praznika luči, Diwalija, je bilo mesto še posebej živahno in razsvetljeno. Ulice so polne ljudi, trgovine in stojnice vabijo s pisanimi izdelki, promet pa se ne umiri niti za trenutek. Luči, zvoki, vonji in množice ustvarjajo vtis, da mesto preprosto nikoli ne zaspi.
Kolkata je mesto velikih nasprotij. Mogočne kolonialne stavbe in skromna bivališča, bogastvo in revščina, starodavna duhovna izročila in sodobni mestni vrvež. Vse to sobiva na presenetljivo majhnem prostoru. Za obiskovalca iz Evrope je marsikaj nenavadno, včasih skoraj nepredstavljivo. A prav v tej drugačnosti se skriva tudi čar Indije.
Tam se začne ljubezen.
Za nami je prvi dan. Poln vtisov, podob, srečanj in vprašanj. Bil je čudovit uvod v romarsko potovanje po deželi, ki je ne moremo spoznati zgolj z ogledovanjem znamenitosti. Treba jo je doživeti, začutiti in ji dovoliti, da nas preseneti.
In če nas je prvi dan česa naučil, je to morda prav misel svete Matere Terezije, da se tudi sredi največjega vrveža sveta velja ustaviti ob človeku. Tam se začne ljubezen.
