Čudovita leta pod strogo streho

Naš gost 22. 10. 2026, 13:08 | Mateja Subotičanec

Naš sogovornik Jože Simončič je svojo službo v samostanu Pleterje opravljal polna tri desetletja in s samostanom še vedno sodeluje. Prvo službo je sicer dobil v kmetijski zadrugi, ampak to samo za eno leto, potem pa je natančno pet let bil profesor na kmetijski šoli. Tam je bilo veliko praktičnega pouka, učenci so odnesli veliko znanja in Jože Simončič je rad poučeval. Potem pa je prišla ponudba za službo v samostanu Pleterje.

Sprejeti ali ne?

Takratni prior Janez Drolc je poslal nekoga, naj pripelje Jožeta na pogovor, da bi mu zaupali gospodarski del življenja v samostanu. Za meniha, ki mora skrbeti za duhovno plat, bi bil to prevelik zalogaj in potrebovali bi nekoga od zunaj. Časa za premislek mu je dal p. Janez Drolc dva tedna in v tem času je čakal odgovor.

Toda nežni šum vetra, s katerim se javlja Gospod, dojame le tisti, ki molčé prisluškuje.

In naš sogovornik je tuhtal in tuhtal in premislil: ne bo sprejel nove službe in je to prišel povedati priorju. A ravno takrat se je zgodila zamenjava. Prior je postal p. Janez M. Hollenstein. In s švicarsko natančnostjo je Jožetu Simončiču razložil, kaj bi bile njegove dolžnosti, vse obveznosti, obseg dela in kompetence in tako se je odgovor iz ne, spremenil v ja. In tako se je začelo zanimivo sobivanje z najstrožjim cerkvenim redom.

Začetki

Prvo opravilo, konkretno delo je bilo prekrivanje zvonika na notranjem dvorišču. In to s posebnim kamnom, ki ga je bilo treba tja namestiti. Poleg tega je bilo treba vedeti, da je celotne površine streh na kartuzijanskem samostanu Pleterje približno tri hektarje. To je ogromna številka. Tako so v času službovanja našega gosta, po sto letih strehe na novo prekrili, tako da je zdaj potreben samo nadzor.

Obzidje

Kdor je kdaj obiskal samostan Pleterje ve, da ima visoko obzidje in tudi to je pokrito s streho, ki jo je prav tako treba vzdrževati. Pokriva jo skrilavec in če nanj pade kakšna veja ali če pride močan veter, je to treba nadomestiti z dobrimi kamni. Obzidje je dolgo malo več kot dva kilometra in pol in velik del ga gre preko gozda in skozi gozd.

Samostanska stavba

Vse kartuzije so narejenem po podobnem načrtu. Imajo veliki križni hodnik, okrog katerega so meniške celice. To so hišice z vrtom in ko pozvoni zvon, menihi po križnem hodniku pridejo v cerkev, tako da ni treba po dežju. Ta križni hodnik je pravzaprav pri pleterski kartuziji. Mislim, da je kar ena najdaljših v vseh kartuzijah po svetu. Za predstavo povejmo, da je ena linija dolga 160 metrov, druga pa sto metrov.

Poplave 2014

Nad samostanom Pleterje je hudourniški potok, tam je kar velika odprtina in potok steče v kanal pod samostanom, ker pa je bilo te vode nenadoma preveč in kanali niso narejeni za toliko vode, so se zgodile poplave. Ko je vodna ujma ponehala, so naslednji dan iz samostana zvozili več kot tristo samokolnic blata in sledilo je veliko čiščenje.

Več kot sto sort jablan

Jože Simončič je v začetku svoje službe videl, da je na sedmih hektarjih travniških sadovnjakov veliko sort jablan, ki so začele propadati. Pobral je cepiče vseh sort in naredil prvo zbirko petintridesetih jablan.

Naključje ali ne je hotelo, da je takratni minister Osterc povedal, da iščejo lokacijo, kjer bi imeli zbirko jablan za vso Slovenijo. In potem so v sodelovanju z biotehniško fakulteto uredili tako, da je bilo od začetka tam več kot sto sort jablan in sedemdeset sort hrušk. Vse te sorte so v ekološki pridelavi in obrano sadje tudi prodajajo. Kartuzija Pleterje ima tudi veliko vinogradov in pridelujejo različne sorte vina in drugih pijač.

Društvo prijateljev Kartuzije Pleterje

Ustanovitelj ali pobudnik je Zvone Pelko, ki je dolgoletni prijatelj kartuzije. Še kot študent je prihajal v kartuzijo, bil je oblikovalec, izdelal je etikete za znamko Pleter. Napisal je tudi nekaj monografij in bil tudi pobudnik ustanovitve društva Zgovorna tišina.

Pot tišine

Pred leti so naredili tudi pot okrog samostana, imenovali so jo Pot tišine. Ob odprtju te poti (30. 6. 2023) je bil navzoč predsednik slovenske škofovske konference in novomeški škof dr. Andrej Saje ter dr. Jože Ramovš, ki je takrat povedal:

Spoštovani gostje iz vodstva Cerkve in politike, dragi člani društva Zgovorna tišina in drugi prijatelji pleterske kartuzije!

Z veseljem odpiramo Pot zgovorne tišine okrog obzidja pleterske kartuzije. Nova pot se pridružuje več sto slovenskim gozdnim, učnim, pohodniškim, planinskim, romarskim in drugim potem. V slabi uri hoje po njej vidimo mogočne hraste, ki še pomnijo, ko so pred dobrimi 600 leti tukaj gradili prvo kartuzijo. Od nje je ostala čudovita gotska cerkev, kjer se naša pot začne in konča. Ko hodimo okrog vzornega pleterskega vinograda, se nam iz ptičje perspektive odpre pogled na notranjost kartuzije s 3 hektarji kamnitih streh in z vrtovi, ki so genska banka vseh slovenskih sadnih sort. Na poti gledamo kapelice, ki so jih v zadnjem stoletju naredili menihi, ki se enkrat tedensko rekreirajo v okoliški naravi. Vso pot nas spremlja poltretji kilometer samostanskega obzidja, vsakih par sto korakov pa tabla, ki nam ponudi v branje stavek iz tisočletnih meniških pravil. Naša Pot zgovorne tišine je torej sestrsko podobna stotinam drugih markiranih pešpoti, samostan menihov kartuzijanov v njenem središču pa je njena edinstvena posebnost.

Kaj pomeni ta posebnost nam, Slovencem ob koncu prve četrtine 21. stoletja, ljudem evropske blaginje? Kdo in kaj smo mi, ki živimo svoje naglo in napeto življenje od vrtca do starostne onemoglosti v današnjem modernem svetu? Kdo so menihi za obzidjem?

Kartuzijani so puščavniški menihi, ki živijo samotarsko življenje, vsak v svoji hišici s skupnim hodnikom in cerkvijo. Čez par let bo tisoč let od rojstva njihovega ustanovitelja, sv. Bruna; to je bil bogat, izjemno izobražen in perspektiven mlad mož iz Kölna. Ko je živel, se je v duhovni in socialni zmedi končalo stoletje, ki ima v evropski in cerkveni zgodovini ime »temno stoletje« - po tem je sorodno nedavno minulemu 20. stoletju. Bruno je videl kot najbolj smiselno rešitev to, da je s kolegi šel v samotno gorsko dolino v francoskih Alpah. Tam si je vsak od njih naredil skromno hišico in so živeli po meniškem pravilu Moli in delaj. To pravilo je v Evropi uveljavil že pot tisočletja pred njim sv. Benedikt, od začetka krščanstva pa so ga živeli menihi po puščavah in samotnih krajih na bližnjem Vzhodu. Tudi azijske in druge vere imajo meniško življenjsko pot. Meništvo je poklicni laboratorij za poglobljen samooskrben duhovni razvoj. Krščanski menihi živijo duhovnost iz vere, ki jo je eden od njih v prvih stoletjih (Maksim Izpovedovalec) izrazil s stavkom: »Človek postane toliko bog, kolikor je Bog postal človek ... Bog se je spustil do pekla, človek pa se vzpne do nebes.« Menihi so življenje posvetili hoji proti bogupodobnosti s Kristusom, ki je pot, resnica in življenje; 8 ur dnevno molijo, 8 ur delajo in 8 ur počivajo. Duhovnost je ravnotežje na življenjski poti v pravo smer – hoja se izmenjuje s postanki v zbranem počitku. Duhovna pot kartuzijanskih menihov je – kot pravijo sami – iskanje žive vode na puščavski poti v obljubljeno deželo.

Kdo in kaj pa smo mi, ki živimo svoje življenje zunaj samostanskega obzija v današnji Sloveniji in Evropi? Zadnje stoletje je evropska kultura proizvedla največjo blaginjo, najboljše zdravje in najdaljše življenje v človeški zgodovini, prav tako pa največje uničevanje ljudi, kulture in narave. Duševne motnje, živčnost med mladimi in starimi ljudmi presega možnosti javne in medsebojne pomoči. Smo potrošniki, ki kupujemo potrebno in nepotrebno v poplavi lažne reklame za točke ugodnosti, za razvajanje sebe in drugih po rimskem geslu: kruha in iger! Evropski misleci že več stoletij vidijo pred seboj cilj – biti bog. Imamo sto poti, da bi bili bog sebi. V družini, službi, krajevnih, verskih in drugih skupnostih pa nas zapeljejo na pot poskusa – biti bog drugim. Seveda ne rečemo, da hočemo biti bogovi sebi ali drugim, pač pa doživljamo kot zadnjo resnico svojo zamisel, svojo željo, svojo sodbo o drugih ljudeh. Tudi po duhovnosti hlepimo in jo iščemo na sto poteh – tudi naša reprezentativna raziskava v Sloveniji je pokazala, kako jasno čutijo ljudje svoje duhovne potrebe.

Če je po-boženje cilj meniškega življenja in je vsakdanja praksa današnjih velikih in malih ljudi biti bog – kakšna je potem razlika med enimi in drugimi?

Evropejec gara in kar naprej nekam hiti, da bi imel vse pod kontrolo in preglasil druge. Menihe doživlja, da samo molijo in čudaško izgubljajo čas. V resnici buden čas razpolovijo: polovico delajo, polovico se duhovno poglabljajo. Prva razlika je torej: menihi zavestno hodijo po dveh nogah: moli in delaj, Evropejec pa stavi na dirko po eni nogi: garaj in hiti!, ob upokojenskem pozdravu Nimam časa! Podobna je druga razlika. Evropejec posluša reklamo in svoje želje, menihi poslušajo v tišini – kontemplativno svoje srce, ob delu poslušajo in doživljajo naravo, orodje in material, s katerim delajo – trto, hruško, čebele, izvir vode znotraj obzidja, ribe v ribniku; meter velike knjige v cerkvenem koru, iz katerih skupaj pojejo psalme; brat Janez posluša odpadno železo, ki ga kuje in krivi, pokojni brat Wolfgang je poslušal glino, iz katere je delal jaslice in križe; vsi poslušajo tisočletno duhovno izkušnjo v svojih pravilih ... Na prvi tabli na Poti zgovorne tišine bomo prebrali stavek iz njihovih pravil, da poslušajo »Boga, ki je popeljal svojega služabnika v samoto, da bi mu spregovoril na srce. Toda nežni šum vetra, s katerim se javlja Gospod, dojame le tisti, ki molčé prisluškuje.«

Pot zgovorne tišine okrog obzidja pleterske kartuzije smo si naredili, da se bomo na njej od menihov učili tega, kar nam manjka: pristne duhovnosti, da bo naše delo za blaginjo in sožitje učinkovitejše in trajnostno – božje.