Delimo si življenja: Darovanje organov je dar, ki lahko reši več življenj

Svetovalnica 10. 10. 2026, 09:56 s. Meta Potočnik

Ob evropskem dnevu darovanja organov, ki ga obeležujemo vsako leto drugo soboto v oktobru, smo v oddaji Svetovalnica spregovorili o pomenu darovanja organov in zdravljenja s presaditvijo. Letošnje geslo »Delimo si življenja« poudarja, da lahko človek tudi po smrti nekomu podari novo možnost za življenje.

O sistemu darovanja organov v Sloveniji, pomenu zaupanja, vlogi svojcev in številnih zmotah, ki spremljajo to področje, smo se v torkovi Svetovalnici pogovarjali z direktorjem Zavoda Slovenija Transplant, travmatologom dr. Andrejem Gadžijevom.

Kako lahko posameznik izrazi soglasje za darovanje organov? Nekateri so soglasje za darovanje organov oddali v lekarni ali drugje že pred dolgimi leti. Kje je ta podatek shranjen in kdo ima dostop do njega?

Skrbniki nacionalnega registra opredelitev za darovanje organov po smrti smo v Zavodu Slovenija Transplant. Posameznik se lahko za ali proti darovanju opredeli zelo preprosto. Pomembno je, da odločitev sprejme na podlagi zanesljivih informacij. Na naši spletni strani je z enim klikom mogoče dostopati do portala eUprava, kjer se lahko z veljavnim digitalnim potrdilom opredelite za ali proti darovanju.

Podatek je varno shranjen v nacionalnem registru, do katerega nima dostopa nihče. Ne vidi ga zdravnik, ki vas zdravi, ni zapisan na kartici zdravstvenega zavarovanja, ni v zdravstvenem kartonu in z njim ni seznanjen niti osebni zdravnik. Tako odpravljamo strahove, da bi bil posameznik zaradi svoje opredelitve deležen drugačnega zdravljenja.

Podatek je mogoče preveriti šele po smrti. Takrat transplantacijski koordinator s posebnimi pooblastili in profesionalno kartico ob znani uri smrti lahko dostopi do registra in preveri voljo umrlega.

V Sloveniji je darovanje mogoče po možganski smrti. Ali to pomeni, da se organi darujejo po možganski smrti?

Tako je. Za zdaj je v Sloveniji mogoče darovati organe po dokazani možganski smrti. V nekaterih evropskih državah poznajo tudi program darovanja po srčni smrti. Pri nas že vrsto let uspešno poteka tudi program živega darovanja ledvice. Takšni primeri so najpogosteje povezani s sorodstvenim darovanjem, izjemoma tudi s čustveno povezanostjo. V teh primerih je vključena tudi etična komisija za presaditve, postopki pa so še posebej nadzorovani.

Česa se ljudje najpogosteje bojijo? S katerimi predsodki in strahovi se najpogosteje srečujete?

Poleg strahu, da nekdo ne bi bil ustrezno zdravljen, če je opredeljen za darovalca, je zelo pogost tudi strah, da po odvzemu organov pokojnik ne bi bil spoštljivo oskrbljen. To seveda ne drži. Zagotovljena je popolna pieteta do umrlega in njegove družine. Odvzem organov je kirurški poseg, po katerem je telo ustrezno oskrbljeno. Zunaj operativnega reza ni vidnih sprememb, zato je mogoč tudi pogreb v odprti krsti.

Kateri organi so najbolj iskani? Kateri organi so za bolnike najpomembnejši?

Pravzaprav so pomembni vsi. Pri ledvicah imamo možnost dializnega zdravljenja, vendar so dolgoročni rezultati po presaditvi bistveno boljši. Ljudje po presaditvi pogosto živijo deset let ali več dlje kot na dializi. Srce, pljuča in jetra pa so življenjsko ohranjajoči organi. Ob dokončni odpovedi teh organov ni druge možnosti za preživetje kot presaditev.

Kakšna je vloga svojcev? Kako poteka odločanje o darovanju po smrti in kakšno vlogo imajo pri tem svojci?

Darovalec lahko postane le oseba, pri kateri je mogoče dokazati možgansko smrt. To se zgodi v enotah intenzivne terapije. Ko je smrt dokončno ugotovljena, transplantacijski koordinator preveri, ali je oseba opredeljena v registru. Če je bila njena želja znana, sledi pogovor s svojci, ki je predvsem informativne narave. V približno 95 odstotkih primerov opredelitve v registru ni. Takrat se morajo svojci odločiti, kaj bi pokojnik želel. Ravno zato spodbujamo pogovore v družini. Čeprav želja ni zapisana, je za nas pomembno, da so svojci z njo seznanjeni.

Zakaj je pogovor v družini tako pomemben?

V trenutku, ko svojci izgubijo bližnjega, so v globokem šoku. Če se morajo takrat še odločati o darovanju, jim nalagamo dodatno breme. Če pa poznajo željo pokojnika, je odločitev bistveno lažja. Gre za spoštovanje posameznikove avtonomne odločitve.

Koliko časa delujejo presajena pljuča?

Težko je podati natančen odgovor. Pet let po presaditvi živi približno 75 odstotkov prejemnikov pljuč, kar je zelo dober rezultat. Mnogi živijo deset, petnajst ali celo več let.
V Sloveniji program presaditve pljuč samostojno izvajamo od leta 2018 in rezultati so zelo dobri. Ključno je, da bolnik dosledno jemlje zdravila in skrbno sodeluje z zdravniki.

Kako pomemben je Evrotransplant? Ali Slovenija dovolj organov pridobi sama?

Ne. Slovenija je že od začetka tega stoletja vključena v mrežo Evrotransplant. Letno si z drugimi državami izmenjamo med 60 in 70 odstotkov organov. Gre za sodelovanje osmih držav, brez katerega bi bilo zelo težko pomagati vsem bolnikom. Pri nekaterih boleznih je časa le nekaj dni, zato je hitra izmenjava organov življenjskega pomena. Žal vsako leto nekateri bolniki presaditve ne dočakajo. Lani jih je umrlo enajst.

Ali lahko Cerkev podpira darovanje organov?

Darovanje organov temelji na solidarnosti in pomoči človeku v stiski. Gre za dejanje, ki ga Katoliška cerkev podpira. Pomembno pa je, da je odločitev svobodna, da je smrt zanesljivo ugotovljena, da ni nobenega trgovanja in da je zagotovljeno spoštovanje do umrlega.

Ali se darovalčeva in prejemnikova družina lahko spoznata?


Ne. Slovenska zakonodaja zagotavlja popolno anonimnost. S tem ščitimo tako darovalčevo družino kot tudi prejemnika. Omogočamo pa anonimna zahvalna pisma, ki jih prejemniki pošljejo prek našega zavoda. Na ta način lahko izrazijo hvaležnost, ne da bi se razkrila identiteta obeh strani.

Ali je starost ovira za darovanje?

Veliko starejših meni, da zaradi starosti niso več primerni darovalci. To je ena od najpogostejših zmot. Starostne omejitve za darovanje ni. Imeli smo celo darovalce, starejše od 90 let, katerih jetra so bila uspešno presajena. O primernosti organov vedno odločajo strokovnjaki po smrti, zato naj se nihče ne izključuje sam zaradi let. Danes so darovalci v povprečju stari skoraj 60 let.

Kako razmišljajo mladi? So mladi bolj odprti za darovanje organov?

Po mojih izkušnjah so. Mladi so pogosto zelo pripravljeni pomagati drugemu človeku. Res pa je, da o smrti v teh letih redkeje razmišljajo.Imeli smo primer mladega fanta, ki je že pri štirinajstih letih jasno povedal, da želi po smrti pomagati drugim. Njegova odločitev je kasneje njegovi družini prinesla določeno tolažbo sredi velike izgube. Ena odločitev lahko pomaga številnim ljudem

Koliko ljudem lahko pomaga en darovalec?

Ko govorimo o možganski smrti, lahko darovalec pomaga več ljudem hkrati. Poleg organov je mogoče darovati tudi tkiva. Tako lahko ena odločitev izboljša življenje več kot petdesetim ljudem.

Kaj bi ob koncu želeli sporočiti poslušalcem?

Želim jih spodbuditi, da se o tej temi doma pogovorijo v miru, pravočasno in brez pritiska. Pred leti je nadškof Alojz Uran zelo lepo povzel bistvo darovanja organov. Govoril je o svobodni odločitvi človeka, zanesljivo ugotovljeni smrti, spoštovanju umrlega, odsotnosti trgovanja ter o solidarnosti in pomoči človeku v stiski. To niso samo verska načela. To so tudi temeljna etična načela sistema darovanja organov v Sloveniji. Želimo si, da bi ljudje temu sistemu še naprej zaupali, saj brez darovanja organov takšno zdravljenje preprosto ni mogoče.