Poliklinika Gemelli | (foto: Vatican Media)
Papež Leon okreva po operaciji pljuč
Novice s. Meta Potočnik
Papež Leon XIV. je bil včeraj operiran v bolnišnici Gemelli, kjer so mu odstranili spodnji reženj desnega pljučnega krila. Pregled tkiva med operacijo je namreč potrdil diagnozo pljučnega adenokarcinoma, na katero so zdravniki posumili že na podlagi predhodnih preiskav. Gre za pogosto vrsto pljučnega raka. Za več pojasnil je Meta Potočnik poklicala na kliniko Golnik, kjer je zaposlen specialist pnevmologije doc. dr. Aleš Rozman.
Papež Leon je nekadilec. Je v dobri fizični kondiciji, za svoja leta precej zdrav človek. Kaj je vzrok takšne oblike raka, kot je adenokarcinom?
Težko je reči, kaj je natančen razlog, da se je pri njem ta bolezen razvila. Res je, da približno 80 do 85 odstotkov raka pljuč povzroči kajenje, preostale primere pa pripisujemo drugim dejavnikom tveganja, kot so izpostavljenost radonu, azbestu, sevanju in podobno. Za papeža seveda ne morem reči, čemu je bil morebiti izpostavljen. Nekaj vloge ima tudi genetska predispozicija, torej naravna dovzetnost oziroma odpornost za nastanek raka. V človekovem telesu se pogosto pojavljajo manjše rakave spremembe, ki jih imunski sistem uspešno odstrani. Zato v tem primeru jasnega vzroka ne bomo mogli določiti.
Kako pa se obnaša ta oblika raka? Kakšni so načini zdravljenja pri starejših bolnikih?
Ti nekadilski adenokarcinomi, ki jih je zlasti v azijski populaciji deležno več kot v Evropi, običajno nastajajo počasi. Več let se razvijajo kot manjši noduli oziroma spremembe in senčenja v pljučih. Sprva rastejo zelo počasi, nato pa v nekem trenutku lahko dosežejo velikost, pri kateri se njihova rast in malignost povečata in prerastejo v pravi, življenjsko nevarni rak.
Danes, ko se pogosto opravljajo CT-preiskave pljuč, takšne spremembe velikokrat odkrijemo naključno. Običajno jih nekaj časa spremljamo. Ko vidimo, da dosežejo kritično velikost, približno okoli enega centimetra, se odločimo za dodatno diagnostiko oziroma odstranitev spremembe.
Nimam podatka, kako velika je bila sprememba pri papežu, vendar imamo tudi v naši praksi precej bolnikov, ki jih spremljamo na pol leta ali eno leto in čakamo na trenutek, ko bo poseg potreben.
Papežu Leonu so odstranili del desnega pljučnega krila. Kakšno je življenje po takšnem posegu?
Vse je odvisno od tega, kakšna je bila bolnikova telesna kondicija pred operacijo in kakšne morebitne spremljajoče bolezni je imel.
Nekdo, ki ni kadil in ima zdrava pljuča, bo tudi po odstranitvi enega režnja pljuč živel dobro. V vsakdanjem življenju sprememb skoraj ne bo opazil. Če pa se bo ukvarjal z vrhunskim športom ali zelo velikimi telesnimi napori, bo lahko naletel na določene omejitve.
Pri ljudeh, ki imajo že sicer dodatne bolezni, denimo posledice kajenja ali kronične pljučne bolezni, pa so lahko posledice takšnega posega precej večje.
Kako pomembno je zgodnje odkritje za uspešnost zdravljenja? Kateri so prvi znaki, ki jih ljudje pogosto spregledamo?
Zgodnje odkrivanje je izredno pomembno, ker je pljučni rak v zgodnjem stadiju ozdravljiv. Takrat ga lahko operiramo, obsevamo ali kako drugače uničimo, bolnika pa nato štejemo za ozdravljenega.
Če se rak razširi na bezgavke, začne vraščati v bližnje organe ali pa se pojavijo zasevki, bolezni praviloma ni več mogoče dokončno pozdraviti. Takrat zdravljenje poteka z namenom podaljševanja življenja in izboljševanja njegove kakovosti.
Kar zadeva simptome, je zgodnjega pljučnega raka praktično nemogoče zaznati. Dokler je tumor majhen, manjši od dveh ali treh centimetrov, navadno ne povzroča nobenih težav. Zelo redko se pojavi kakšen znak, kot je manjša pljučnica ali izkašljevanje krvi.
Zato je edini zares učinkovit način za odkrivanje bolezni v zgodnjem stadiju presejalni program. Poleg tega se rak lahko odkrije tudi kot naključna najdba pri CT-preiskavi pljuč, opravljeni iz kakšnega drugega razloga.
Kako pa je s presejalnimi programi? Tega pri nas še nimamo. Bi bil tak program primeren za splošno populacijo?
Pri nas je v pripravi presejalni program za pljučnega raka, ki se imenuje Luka. Namenjen je populaciji z visokim tveganjem za razvoj pljučnega raka. Po svetu so se takšni programi izkazali za učinkovite, saj odkrijejo velik delež bolnikov v zgodnjih stadijih bolezni. S pravočasnim zdravljenjem se nato zmanjša tudi umrljivost zaradi pljučnega raka.
Upam, da se bo naš program nekoliko hitreje premaknil naprej in da bo zaživel tudi v praksi. Teoretične osnove in sam program so sicer že pripravljeni, potrebno pa ga je začeti izvajati in odpreti za vključevanje prebivalstva. Papežu želim hitro okrevanje.
Papež Leon je nekadilec. Je v dobri fizični kondiciji, za svoja leta precej zdrav človek. Kaj je vzrok takšne oblike raka, kot je adenokarcinom?
Težko je reči, kaj je natančen razlog, da se je pri njem ta bolezen razvila. Res je, da približno 80 do 85 odstotkov raka pljuč povzroči kajenje, preostale primere pa pripisujemo drugim dejavnikom tveganja, kot so izpostavljenost radonu, azbestu, sevanju in podobno. Za papeža seveda ne morem reči, čemu je bil morebiti izpostavljen. Nekaj vloge ima tudi genetska predispozicija, torej naravna dovzetnost oziroma odpornost za nastanek raka. V človekovem telesu se pogosto pojavljajo manjše rakave spremembe, ki jih imunski sistem uspešno odstrani. Zato v tem primeru jasnega vzroka ne bomo mogli določiti.
Kako pa se obnaša ta oblika raka? Kakšni so načini zdravljenja pri starejših bolnikih?
Ti nekadilski adenokarcinomi, ki jih je zlasti v azijski populaciji deležno več kot v Evropi, običajno nastajajo počasi. Več let se razvijajo kot manjši noduli oziroma spremembe in senčenja v pljučih. Sprva rastejo zelo počasi, nato pa v nekem trenutku lahko dosežejo velikost, pri kateri se njihova rast in malignost povečata in prerastejo v pravi, življenjsko nevarni rak.
Danes, ko se pogosto opravljajo CT-preiskave pljuč, takšne spremembe velikokrat odkrijemo naključno. Običajno jih nekaj časa spremljamo. Ko vidimo, da dosežejo kritično velikost, približno okoli enega centimetra, se odločimo za dodatno diagnostiko oziroma odstranitev spremembe.
Nimam podatka, kako velika je bila sprememba pri papežu, vendar imamo tudi v naši praksi precej bolnikov, ki jih spremljamo na pol leta ali eno leto in čakamo na trenutek, ko bo poseg potreben.
Papežu Leonu so odstranili del desnega pljučnega krila. Kakšno je življenje po takšnem posegu?
Vse je odvisno od tega, kakšna je bila bolnikova telesna kondicija pred operacijo in kakšne morebitne spremljajoče bolezni je imel.
Nekdo, ki ni kadil in ima zdrava pljuča, bo tudi po odstranitvi enega režnja pljuč živel dobro. V vsakdanjem življenju sprememb skoraj ne bo opazil. Če pa se bo ukvarjal z vrhunskim športom ali zelo velikimi telesnimi napori, bo lahko naletel na določene omejitve.
Pri ljudeh, ki imajo že sicer dodatne bolezni, denimo posledice kajenja ali kronične pljučne bolezni, pa so lahko posledice takšnega posega precej večje.
Kako pomembno je zgodnje odkritje za uspešnost zdravljenja? Kateri so prvi znaki, ki jih ljudje pogosto spregledamo?
Zgodnje odkrivanje je izredno pomembno, ker je pljučni rak v zgodnjem stadiju ozdravljiv. Takrat ga lahko operiramo, obsevamo ali kako drugače uničimo, bolnika pa nato štejemo za ozdravljenega.
Če se rak razširi na bezgavke, začne vraščati v bližnje organe ali pa se pojavijo zasevki, bolezni praviloma ni več mogoče dokončno pozdraviti. Takrat zdravljenje poteka z namenom podaljševanja življenja in izboljševanja njegove kakovosti.
Kar zadeva simptome, je zgodnjega pljučnega raka praktično nemogoče zaznati. Dokler je tumor majhen, manjši od dveh ali treh centimetrov, navadno ne povzroča nobenih težav. Zelo redko se pojavi kakšen znak, kot je manjša pljučnica ali izkašljevanje krvi.
Zato je edini zares učinkovit način za odkrivanje bolezni v zgodnjem stadiju presejalni program. Poleg tega se rak lahko odkrije tudi kot naključna najdba pri CT-preiskavi pljuč, opravljeni iz kakšnega drugega razloga.
Kako pa je s presejalnimi programi? Tega pri nas še nimamo. Bi bil tak program primeren za splošno populacijo?
Pri nas je v pripravi presejalni program za pljučnega raka, ki se imenuje Luka. Namenjen je populaciji z visokim tveganjem za razvoj pljučnega raka. Po svetu so se takšni programi izkazali za učinkovite, saj odkrijejo velik delež bolnikov v zgodnjih stadijih bolezni. S pravočasnim zdravljenjem se nato zmanjša tudi umrljivost zaradi pljučnega raka.
Upam, da se bo naš program nekoliko hitreje premaknil naprej in da bo zaživel tudi v praksi. Teoretične osnove in sam program so sicer že pripravljeni, potrebno pa ga je začeti izvajati in odpreti za vključevanje prebivalstva. Papežu želim hitro okrevanje.
