dr. Jože Možina | (foto: Osebni arhiv)
Ko satira postane orožje
Novice s. Meta Potočnik
Meja med satiro, svobodo izražanja in osebnim poniževanjem je ena od najobčutljivejših tem sodobne javne razprave. Pravni spor med novinarjem in zgodovinarjem dr. Jožetom Možino ter pesnico Svetlano Makarovič že štiri leta buri duhove, v zadnjih dneh pa je dobil novo razsežnost, ko je Makarovičeva po sodni obravnavi žaljivo zavrnila vprašanje mlade novinarke Sare Grobelšek.
Dogodek je sprožil odzive novinarskih organizacij in odprl vrsto vprašanj o odnosu do novinarjev, dvojnih merilih v javnem prostoru ter o tem, kdaj satira prestopi mejo dopustnega. Kako ga komentira dr. Jože Možina?
Svetlani Makarovič je 2. oktobra 2026 ob robu sodne obravnave novinarko Planet TV Sara Grobelšek zastavila vprašanje o svobodi izražanja. Makarovičeva ji je pred kamerami zabrusila: »Bodi tiho, ker si neumna.« Ali menite, da je ta petkov verbalni napad na novinarko pokazal isti vzorec ravnanja, zaradi katerega ste vi vložili tožbo?
»Ne, to ni isto. Gre za neprimerljivi stvari. Tukaj je šlo za žaljivo opazko na račun novinarke, kar je seveda nesprejemljivo in tudi pokaže, za kakšno osebo gre. Za osebo, ki misli, da si lahko privošči vse, da je nad zakonom in da ji je dovoljeno vse. Normalno je, da so ji predvsem del levih medijev in skrajna leva politika tak občutek moči dolga leta omogočali. Je pa to neprimerljivo z žalitvami, ki jih je izrekla na moj račun januarja 2022. Po oceni ne le mojega odvetnika, ampak tudi uglednih pravnikov in literarnih zgodovinarjev, ki so se v tem primeru javno oglasili, gre za enega najhujših žaljivih, brutalnih in sramotilnih napadov v zadnjih desetletjih, izrečenega javno in v vzdušju linča.
Če si človek pogleda tisti posnetek, je res strašljiv. Prav zato sem vložil tožbo. V vseh teh letih nisem nikogar tožil, pri mojih letih je to sploh prva takšna izkušnja. Toda tukaj je bilo ukrepanje nujno.
Na videz gre za zaščito mojega dobrega imena, v resnici pa za nekaj širšega. Šlo je za poskus razčlovečenja človeka, saj sem bil označen za izdajalca, hlapca, svinjo in podobno. Če bi se tak način obračunavanja standardiziral kot nekaj običajnega za ljudi mojega nazorskega kroga, bi se lahko jutri uporabil proti komurkoli.
Zato se zahvaljujem kolegom novinarjem in vsem drugim, ki razumejo, da v tej tožbi ne gre samo zame. Gre za to, da se ustavi ta norost, to skrajno levičarsko obračunavanje z drugače mislečimi na tak način. Če se to dopusti, je do nasilja samo še korak. Takšne stvari smo že videli: nadlegovanja, pljuvanje in druge oblike agresije. Zato gre tukaj za veliko pomembnejšo stvar, kot se zdi na prvi pogled. Gre za simbolno vprašanje, kakšno raven javne komunikacije in medsebojnega spoštovanja bomo kot družba sploh še dopuščali.«
Na petkov dogodek sta se odzvala Društvo novinarjev Slovenije in Združenje novinarjev in publicistov. Ste pogrešali odziv še kakšne institucije, tudi RTV Slovenija?
»Kar zadeva mojo matično hišo, RTV Slovenija, gre po mojem mnenju za posebno zgodbo. Ko je prišlo do napadov name leta 2021, še pod prejšnjim vodstvom, je televizija takšno ravnanje obsodila in mi ponudila pravno pomoč, kar je običajna praksa ob napadih na novinarje.
Po spremembah v vodstvu pa se je položaj po mojem mnenju bistveno spremenil. Podpora je bila umaknjena, hkrati pa se je Svetlana Makarovič v programih RTV pogosto pojavljala brez kritične distance in brez vprašanj o izjavah, zaradi katerih je prišlo do sodnega postopka. Prav tako se po mojem vedenju vodstvo od teh izjav nikoli ni jasno distanciralo.
Tudi v zvezi s petkovim poročanjem menim, da je RTV ravnala neprofesionalno. Čeprav smo bili v stiku in čeprav so o dogodku poročali praktično vsi mediji, tudi meni pogosto nenaklonjeni, je nacionalna televizija po mojem mnenju zamolčala bistvo tožbe, napačno predstavila razlog zanjo ter o zadevi poročala okrnjeno in pristransko. Menim, da je nesprejemljivo, da javni medij, ki ga financirajo vsi državljani, na tak način obravnava primer, ki zadeva enega od njegovih novinarjev.
Zato ocenjujem, da takšno ravnanje ni le neprofesionalno, ampak tudi nerazumljivo. O zadevi poročajo vsi drugi mediji, nacionalna televizija pa po mojem mnenju določenih dejstev ne predstavi celovito. To se mi zdi še posebej absurdno zato, ker sem bil napaden prav zaradi oddaj, ki sem jih ustvarjal na RTV Slovenija.
Poleg tega menim, da bi se morali oglasiti tudi ugledni predstavniki kulturne in akademske javnosti. Med njimi tudi vodstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sam sem pričakoval, da bodo ob takšnih dogodkih jasneje opozorili na pomen javne kulture dialoga in spoštovanja dostojanstva posameznika.
Ali menite, da bi bili odzivi dela medijske scene močnejši, če bi podobne besede novinarki izrekel kdo iz politične desnice?
»Hvala za to vprašanje, ki je pravzaprav retorično. Predstavljajte si, da bi jaz sam na vprašanje katere od novinark ali novinarjev odgovoril s podobno opazko. To bi bila glavna novica v Dnevniku, Odmevih in številnih drugih medijih. Enako velja za kogarkoli drugega z demokratične oziroma desne politične strani. Tudi kadar je bil kdo obtožen česa podobnega, pa se je pozneje izkazalo, da zadeve niso bile takšne, kot so bile predstavljene, je bila to vseeno osrednja tema medijskega poročanja.
Ravno v tem vidim problem dvojnih meril. Tudi v tem konkretnem primeru je prišlo do položaja, ko nacionalna televizija po mojem mnenju sprva sploh ne bi objavila te izjave. Šele ko sem uredniku Odmevov neposredno opozoril, da bom javno izpostavil morebitno cenzuro, je bila izjava objavljena. Tudi takrat pa je bilo po moji oceni zamolčano oziroma cenzurirano vse ostalo bistveno.
To se mi zdi neverjetno. Gre za primer, ko imajo vsi pred očmi dogodek, o katerem poročajo praktično vsi mediji, nacionalna televizija pa po mojem mnenju določene informacije prikriva ali predstavlja nepopolno. Zato menim, da pri podobnih primerih ne veljajo enaki standardi za vse.
Ko govorimo o odzivih, menim tudi, da bi se morali oglasiti nekateri ugledni predstavniki kulturne in akademske sfere. Med njimi tudi predsednica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je javno govorila o tem, da ne bo tiho ob pomembnih družbenih vprašanjih. Po mojem mnenju bi bilo prav, da bi se tudi ob takih dogodkih jasno opredelila.«
Obravnava je bila v petek znova preložena. Kako gledate na sodni postopek?
»Tukaj je po mojem šlo za manever obrambe. Zadeva je v bistvu zelo preprosta in transparentna. Takšnih žalitev po mojem mnenju ni mogoče uspešno braniti. Na naši strani sta med drugim nastopila vrhunska literarna zgodovinarja, Igor Ogrin in dvojna doktorica Tina Perenič, ki sta besedilo analizirala kot paskvil oziroma besedilo, katerega namen je sramotiti od začetka do konca.
Poleg tega imamo analize akademikov Milčka Komelja in Jožefa Muhoviča, ki so bile objavljene tudi v medijih. Pred kratkim je svoje stališče predstavil tudi nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, ki je po moji oceni jasno zavrnil argumente obrambe, da naj bi šlo za satiro.
Pomembno je tudi zato, ker se obramba sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Menim, da so bila ta sklicevanja s strokovnimi mnenji prepričljivo ovržena. Zato sam ocenjujem, da so stvari precej jasne.
Na drugi strani, kljub veliki medijski podpori Svetlani Makarovič in političnemu aktivizmu, po mojem vedenju ni strokovnjaka s področja prava, zgodovine ali literarne vede, ki bi javno zagovarjal njena sporna ravnanja. Seveda jo zastopa odvetnik, ki uporablja vsa zakonita sredstva obrambe, vendar menim, da se obramba zaveda, da je primer težko dobiti. Zato po mojem prihaja do zavlačevanja postopka, med drugim tudi s predlogom za zamenjavo sodnice.«
