Otroci, mladina, sošolci | (foto: pexels)
Korenine narodovega drevesa
Naš pogled Marija Pisk
Danes je praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Le dva dneva sta minila od tedaj, ko smo še sedeli v šolskih klopeh. Je takrat že kaj dišalo po tem prazniku? Je stekla beseda o njem? Smo učence spodbudili, jih povabili in zapeljali v pogovor o časih, ki so bili za nas, Slovence, tako zelo pomembni in odločilni?
Ali pa smo nemara le hiteli s snovjo in jih potem, ko je bil za to čas, pospremili na šolsko proslavo. In oni, vsi srečni, samo da ni pouka, so jo sicer spremljali, a niso prav dobro vedeli, čemu je namenjena in zakaj so tam. Samo da ni pouka.
Ja. Šola je prostor, kjer potekata Vzgoja in izobraževanje, Vzgoja zapisano z veliko začetnico. V njej ima pomembno in odgovorno vlogo vsak posameznik, vsak pedagoški delavec, saj je v vlogi sejalca in gojitelja vzgoje in izobraževanja. Smo opora na poti odraščanja, posredovalci znanja, organizatorji in voditelji učenja. Smo tudi vzor, pa če to hočemo ali pa ne, pa če se tega zavedamo ali ne. Kako veličastna in odgovorna naloga. Kako lepa priložnost, da mladim nakažemo pot in jim vlivamo zaupanja vase in v svoje zmožnosti, v njih pa iščemo ter podpiramo področja, v katerih so močni.
Današnji praznik je priložnost, da naredimo enega od korakov v to smer. Za iskanje novih idej in potrjevanje svojega dela in delovanja je lahko spodbuda tudi Konferenca, ki jo vsako leto organizirala Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Poznamo jo pod imenom Vzgoja za ljubezen do domovine in države.
Organizatorji z razpisom vsako leto vabimo k sodelovanju pedagoške delavce na vseh nivojih izobraževanja. S svojimi prispevki postavljajo ogledalo sebi in drugim, zrcalijo svoje navdušenje nad izbiro vsebin in opisi dejavnosti, ki pripomorejo k oblikovanju trdne identitete mladim rodovom in k medsebojnemu spodbujanju za tako delovanje. Učni načrti vse to ponujajo in omogočajo, le hoteti in želeti moramo, da to v njih prepoznamo. To pa je v naši moči in tudi v naši pristojnosti.
Letošnji naslov konference - Korenine narodovega drevesa - je udeležencem ponudil navezovanje vsebin na prispodobo drevesa, ki se s koreninskim sistemom čvrsto zakorenini na svojem življenjskem prostoru.
Kako smiselna primerjava, kako zanimiva simbolika. Drevo – narod. Drevo, ki je simbol življenja, rasti in moči. Korenine mu zagotavljajo oporo in snovi, ki jih potrebuje za rast, razvoj in obstajanje, plodnosti, stabilnosti in trdnosti. Če so ranjene ali oslabele, se drevesu ne piše nič dobrega. Težko bo kljubovalo viharjem, se obdržalo, stalo pokončno in se razvijalo.
Kaj ni tako tudi z narodom? Iz korenin naroda, najbolj začetnega dela življenja in povezanosti z zemljo, najstarejšega, najglobljega in najbolj izkušenega dela narodovega drevesa, morajo pritekati hranilni sokovi ljubezni, jezika, kulture, zavesti, domoljubja, povezanosti, sodelovanja, pripadnosti, ponosa, dostojanstva, … Priti morajo v vse dele njegove biti. In če jih ni, začne narodovo drevo slabeti in njegova prihodnost je vprašljiva.
In prav o tem smo veliko govorili na letošnji konferenci. Gospa Katarina Lenarčič, ki je povezovala program, nas je s Prešernovimi verzi slikovito popeljala v začetek in nadaljevanje konference.
Jaz sem droben, droben list, ki drevo mu daje hrano.
To drevo iz zemlje raste, zemlja pa je vir življenja in življenje vir človeštva
in človeštvo, to je hrast, ki človeku daje rast.
Potrebno in nujno je, da spoštujemo, čuvamo in negujemo korenine narodovega drevesa. Njegova višina, širokost in mogočnost sta posledica rasti in razvoja skozi čas ter povezanosti v izvoru in tradiciji.
Ob vsakem viharju se drevo še kako zave svojih korenin. Tako je tudi z narodom. Naroda s čvrstimi koreninami ne zamajejo krize in neuspehi, ampak pripomorejo k oblikovanju trdne kolektivne zavesti. To smo Slovenci že nekajkrat v preteklosti dokazali. Pri tem so odločilno vlogo igrale številne osebnosti, med njimi politiki in vojskovodje, pesniki in pisatelji, dramatiki, filmski ustvarjalci in drugi kulturni delavci. Slovensko identiteto so potrjevali Trubar, Valvasor, Vodnik, Prešeren in Cankar. A to so le nekateri izmed tistih, ki so jo najbolj poudarjeno zaznamovali, jo potrdili in ukoreninili in dokazali, da jim zelo veliko pomeni.
Prav to se zrcali tudi v Cankarjevih besedah, ki jih je povezovalka prav tako vtkala v povezovalno besedilo.
Moje delo je knjiga ljubezni - odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin!
In zdaj je tu naš čas in zdaj je tu naša generacija.
V Društvu katoliških pedagogov Slovenije se z organizacijo konference prizadevamo dajati pedagoškim delavcem priložnost, da javnosti pokažejo svoje delo, ga delijo z drugimi in se med seboj navdušujejo za vnašanje domovinskih vsebin v pouk. In to je prav tisto, tisto pravo, kar nas usmerja v gojitev ljubezni do domovine in privzgajanje pozitivnega in aktivnega odnosa do državljanstva.
Tudi danes je priložnost za to. Praznik je. Dan, ko smo se Slovenci odločili za svojo državo, za svojo pot. Dan, ki je spomin, in ponos, in zaveza, nam, vsakemu izmed nas, narodu in državi.
Lep praznik, Slovenija in Slovenci.
