Zdaj rdeči šolenčki so, potem jih pa ni ...

Komentar tedna | 14.02.2025, 14:41 mag. Božo Rustja

Včasih te zdravstveno stanje prisili, da spremeniš svoje navade. Letos se mi je zgodilo, da so nekateri dogodki šli mimo mene, drugi pa so dlje časa odmevali v meni. Tako se z zamikom odzivam na dogajanje v letošnjih Dražgošah.

Najprej je mojo pozornost vzbudila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Po povedanem boste lažje razumeli, zakaj imam vtis, da se omenjena gospa včasih obnaša neuravnovešeno. Predsednico parlamenta so v Dražgoše povabili za slavnostno govornico. In kako je začela svoj govor? Z opozorilom na svoje rdeče škornje! Verjemite, da me je streslo. Prideš v kraj, kjer je padlo več nedolžnih domačinov, kjer so porušili in požgali hiše in gospodarska poslopja vaščanov, vključno z lepo baročno cerkvijo, ona pa duhoviči o rdečih škornjih, ki jih nosi.

O tej modni muhi govori na kraju, kjer je proti volji svojcev pokopano več domačinov, ki so jih proti njihovi volji povojne oblasti pokopale v neposvečeni zemlji in ne s cerkvenim obredom, kakor je navada v tistem kraju. Res moraš bit zelo plemenit človek, da to počneš. Biti moraš srčen in čuteč, pieteten in sočuten, da si to privoščiš. Poleg tega imaš res veliko povedati, da se ob grobovih domačinov in tragediji vaščanov šemiš z rdečimi škorenjčki. Lepa podoba kaviar levice in partizanskih kruhoborcev, ki izkoriščajo nesrečo in grobove padlih za svoje povzpetništvo in nabiranje političnih točk.

Biti moraš srčen in čuteč, pieteten in sočuten, da si to privoščiš.

Prav tako se je v ozadju Dražgoš zgodila še ena stvar. Ta je povezana z nekdanjim predsednikom zveze komunistov Milanom Kučanom. Namesto da bi novinarka spraševala njega, je začel on njo. Kje je zaposlena in podobno ga je zanimalo. Pomislite, da bi se kateri drugi politik tako arogantno obnašal do novinarke. Zlasti če bi bil politik t. i. desnice, bi doživel veliko obsodbe.

Ko mu je novinarka povedala, od kod je, jo je opozoril v nam tujem, njemu pa bratskem jeziku, naj bo previdna, ker sedaj je, sedaj je pač ni. Psihologi pravijo, da se ljudem včasih kaj zareče. Rečejo nekaj, a s tem povedo veliko več. To se je zgodilo tudi Milanu Kučanu, ko je na proslavi tistih, ki so se bojevali za slovenski jezik, govoril v tujem jeziku. Povedal ji je, da je tam še vedno on, nekdanji šef komunistov, ki je dobival na mizo poročila tajne totalitarne policije Udbe. In ta je naredila, da je neki človek danes bil, jutri ga ni bilo več. Pa to ni naredila samo za enega človeka, ampak za množico ljudi.

In to se lahko zgodi tudi danes. Vsem, ki ne mislijo tako kot on, se lahko zgodi, da danes so, jutri pa jih ni. Da je mislil resno, je pokazal čez nekaj dni, ko je svojim nekdanjim strankarskim kolegom dal navodila, kdo bo doživel jutrišnji dan. Tisti, ki bi si upal sklepati kompromise in ustvariti veliko koalicijo, naj računa, da ga jutri ne bo. Kdor ne dela po njegovem nareku, ga jutri ni. Pa preštejte, koliko predsednikov vlad smo imeli v zadnjih letih, ki so danes bili, jutri pa jih ni bilo več.

Vsem, ki ne mislijo tako kot on, se lahko zgodi, da danes so, jutri pa jih ni.

In še tretja podoba proslave v Dražgošah. Pomenljiva je fotografija mercedesov, parkiranih ob prizorišču. Na proslavo ne hodijo reveži, ne hodi proletariat, ne hodijo revolucionarji, ki so zažigali gradove in kradli vile ter si prilaščali dragocenosti in umetnine. Ne, tja hodi kaviar levica, profit partizani, ki s svojim vedenjem pljuvajo na partizanske vrednote. Pomislite na nasprotje med lačnimi in premrznjenimi bojevniki in domačini, ki so jim vzeli vse, ter na luksuzne mercedese!

Kje ste bili demonstranti do sedaj?

Ob aktualnih stvareh ne morem mimo ljubljanskega župana. Po podpori, ki jo je javno izrazil v pismu srbskemu avtokratskemu predsedniku Vučiću, je padel v nemilost med novinarji in svojimi podaniki. Prvič smo ga lahko videli, kako poklapan je nastopal na televizijah. Kako je z njegovega obraza izginil zviti nasmeh. Prvič se je tudi zgodilo, da so po ulicah najlepšega mesta potekale demonstracije proti mestnemu glavarju.

Ljudje imajo pravico demonstrirati, toda človek se sprašuje: Kje ste bili demonstranti do sedaj? Zakaj protestirate zaradi Srbije in srbskega naroda, ne protestirate pa zaradi Ljubljane in njenega župana? Ali ni kanal C0, ki grozi, da bo uničil pitno vodo glavnemu mestu, vreden protesta? Ali izkoriščani delavci v Stožicah, neplačani podizvajalci, tamkajšnje grozeče betonske škrbine niso vredne protesta? Zakaj protestirati samo zaradi mrtvih v Novem sadu, pozabiti pa na »stožiške žrtve«? Ali županov odnos do žensk, ki jih izkorišča, ne zaslužijo našega glasnega protesta? Ne jočite nad Srbi, ampak nad seboj in nad svojim glavnim mestom ter njegovim glavarjem!