Romarji ob znamenju | (foto: Jon Kanjir)
Dobrih 100 tisoč korakov romanja do Marije Pomagaj
Cerkev na Slovenskem Jon Kanjir
Te dni potekajo številna romanja k Marijinim svetiščem. Mnogi so se peš odpravili k Mariji pomagaj na Brezje. Ena od takšnih skupin že 30. leto zapored roma z Rečice ob Savinji.
Romarska pot
Dobrih sedemdeset kilometrov dolga pot je že pred tridesetimi leti združila sedem romarjev, ki so se dan pred Marijinim vnebovzetjem peš odpravili k njej. Tradicija se je nadaljevala vsako leto s čedalje več romarji, največ jih je bilo pred epidemijo, ko je pot prehodilo 108 romarjev. Pot smo pričeli 14. avgusta, ko smo se 4.30 zjutraj udeležili svete maše, ki jo je daroval Vinko Čonč in nam podelil tudi romarski blagoslov.
Z Rečice ob Savinji smo se odpravili čez Črnivec in Šenturško goro, zvečer pa nas je odprtih rok pričakal župnik Slavko Kalan v Velesovem. Dan smo zaključili s sveto mašo in večerjo, nato pa še s tako težko pričakovano prho in počitkom. Andreja Kopušar se je romanja udeležila že enajstič. ’’To je romanje, ki mi da energijo in mir v duši. Srečam dobre prijatelje, dobre ljudi s katerimi se pogovorim prijetne zadeve, včasih tudi težke, to pa nesemo na Brezje in se izročimo naši Materi Mariji. Prosimo jo za vse nas, za mir v svetu in za zdravje.’’
Škofov blagoslov
Že pred pričetkom poti nam je pismo napisal celjski škof Maksimiljan Matjaž: ’
’Pozdravljam rečiške romarje ob jubilejnem tridesetem romanju iz Rečice ob Savinji k Mariji pomagaj na Brezje. Skupaj hodite že trideset let, po sedemdeset kilometrov letno, okrog sto ljudi. Nabrali ste torej 210.000 kilometrov skupne poti, priprav, molitev, znoja, pogovorov, petja, malic, smeha, žuljev, vsega, kar spada na romarsko pot.
Iz Svetega pisma vemo, da je romanje simbol življenja. Spominja nas, da je tudi življenje hoja, je pot z vzponi in spusti. Tudi naše življenje iz vere je hoja, ki se – kakor tista pri Treh Modrih – nadaljuje tudi takrat, ko nenadoma zvezda izgine izpred oči. Takrat je potrebno zaupati, da smo na pot poslani, da ne hodimo sami.
Gotovo je bil tudi eden izmed ciljev vaših romanj, da bi okrepili vero v Njega, ki je za nami na naši poti, da bi doživeli toplino dotika Božje Matere. Svoje življenje, stiske, prošnje, zahvale polagate v sočutno materinsko naročje. Božja Mati sliši vsa srčna šepetanja. Kjer se razcveta življenje, je zraven Ona, ko smo v težavah, prihiti na pomoč Ona, le poklicati jo moramo z vso zaupljivostjo.
Naj bo blagoslovljena vaša skupna romarska pot in naj vas vodi k miru v srcih in med ljudmi! V molitvi se vas spominjam,
Maksimilijan Matjaž, celjski škof’’
Nekaj foto utrinkov:
