Zadnje slovo od železomašnika msgr. Gašperja Rudolfa

Novice | 01.08.2024, 13:22 Mateja Subotičanec

V soboto 27. julija, le dva dni pred 94. rojstnim dnevom, se je ustavilo štetje zemeljskih dni duhovnika koprske škofije, železomašnika, msgr. Gašperja Rudolfa. Pokopan bo na Sveti gori pri Gorici, pogreb bo popoldne ob 16. uri, že od 10. ure pa leži v baziliki. Namesto cvetja in sveč lahko na njegovo željo darujete za misijonsko delo duhovnika Pavleta Bajca.

Msgr. Gašper Rudolf se je 29. julija 1930 rodil v Lomeh, v župniji Črni Vrh nad Idrijo. Med študijem na Teološki fakulteti je bil ob policijski represiji nad bogoslovci tri mesece v preiskovalnem zaporu. V duhovnika je bil po rokah škofa dr. Antona Vovkaposvečen 25. aprila 1954.

Njegovo novomašno geslo »Kako naj povrnem Gospodu vse dobro,« bi se težko uresničilo lepše in boljše. Vrnil je v obilju, saj bo za njim ostala neizbrisna sled, za kar smo mu tudi radijci hvaležni.
Msgr. Gašper Rudolf se je od nas poslovil 27. 7. in bo pokopan na Sveti gori pri Gorici. Naj mu bo Bog bogat plačnik.

Železomašnik

V maju je župnija Črni Vrh nad Idrijo slavila izreden dogodek, sedemdeset let mašništva msgr. Gašperja Rudolfa. Na oltarni mizi je bil njegov novomašni križ, zbrano občestvo je v hvaležnosti prisluhnilo pridigi železnomašnika. Z devetimi križi nam je razlagal evangelij sede, seme je Besede je sejal kot že sedemdeset let... Iskrivo in živo. Izzivalno in budno. Odprto in brez strahu. Sede - a ne puklasto!

V nagovoru je njegov nečak povedal: »Današnja sv. maša ni le neko izkazovanje dolžne časti vam, dragi železomašnik, ampak smo z vašo prisotnostjo počaščeni tudi vsi mi. Skupaj z Vami se veselimo tega redkega daru, da se duhovnik zahvaljuje za kar 70 let mašništva.«

»Čeprav se ne sliši tako žlahtno kot srebrni, zlati, biserni ali diamantni jubilej, nam je tole »železo« pravzaprav kar domače. Skoraj tako vsakdanje je kot kruh - brez njega ne gre. Železo drži, podpira, nosi, povezuje, oklepa, preprečuje, usmerja, olajša ali pa tudi obteži, če je potrebno. Zato simbolizira vse bistveno, kar je v življenju zares pomembno in potrebno, brez nepotrebnega kiča in blišča.«

»Skoraj si lahko zamislim, kaj bi vi, v vaši značilni iskrivosti, sedaj rekli na to – da pač železo tudi zarjavi. Res je, priznajmo si, vse materialno na zemlji je podvrženo propadu, Gospodova zvestoba pa ne mine. So pa tudi besedne zveze, ki bi jih zlahka povezali z vami in vašim življenjem: železni časi, železna volja, železna srajca (kot dobra navada, ki človeka ohranja trdnega) in podobno. Tako mimogrede lahko izračunamo, da bi rabili le dobrih dvajset tako dolgoživih mož, kot ste vi, ki bi si podalo štafetno palico in bi prvi živel tako rekoč še v Kristusovih časih. Tako blizu smo mu - človeško gledano.«

Bog je dober!

»Po veri, ki jo izpričujemo, pa je On še neskončno bliže – navzoč je tukaj in zdaj med nami, naš najvrednejši prijatelj in Rešenik. On je tisti, ki nas je danes poklical sem in vera vanj je tisto železno sidro, ki nas drži, da se ne izgubimo v morju življenja.«