Jure SešekJure Sešek
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Slavje luči (foto: Simone Risoluti - Vatican News - Dicastero per la Comunicazione)
Slavje luči | (foto: Simone Risoluti - Vatican News - Dicastero per la Comunicazione)

Sprejmimo Jezusa, Boga življenja, v svoja življenja!

Novice | 31.03.2024, 08:35 Robert Božič

Papež Frančišek je včeraj zvečer vodil tradicionalno velikonočno vigilijo v baziliki svetega Petra v Vatikanu. Praznovanje se je začelo pri vhodu v baziliko z blagoslovom ognja, ki mu je sledila procesija s svečami, ob petju Lumen Christi. Bogoslužje, ki se je začelo v temi in nadaljevalo v razkošni svetlobi, je vključevalo krst in birmo osmih katehumenov iz Italije, Južne Koreje, Japonske in Albanije.

V slovesni homiliji je papež razmišljal o evangeljskem poročilu o ženah, ki so obiskale prazen Jezusov grob, in opozoril na dva ključna trenutka tega dogodka.

Vznemirljivo vprašanje: "Kdo bo odvalil kamen od groba?".

»Ta kamen, velika ovira,« je dejal papež, »simbolizira tisto, kar so ženske čutile v svojih srcih. Predstavljal je konec njihovih upov, ki jih je zdaj razblinila nejasna in žalostna skrivnost, ki je končala njihove sanje.«

Nagrobniki, ki jih srečujemo v življenju

Včasih v življenju, je opozoril papež, tudi mi doživimo ta občutek, da nas prevzameta žalost in obup: »S temi nagrobniki se srečujemo v praznini, ki je ostala po smrti naših najdražjih, v neuspehih in strahovih, ki nas zadržujejo pri uresničevanju dobro, kar nameravamo storiti«, pa tudi »v vseh oblikah samozagledanosti, ki dušijo naše impulze po velikodušnosti in iskreni ljubezni, v gumijastih stenah sebičnosti in brezbrižnosti, ki nas zadržujejo pri prizadevanju, da bi zgradili bolj pravična in humana mesta. in družbe, v vseh naših težnjah po miru, ki jih razbijata kruto sovraštvo in brutalnost vojne.«

Zmaga življenja nad smrtjo

Toda, je pripomnil papež Frančišek, nam iste ženske, ki so nosile to temo v svojih srcih, sporočajo nekaj zelo izjemnega: ko so pogledale navzgor, so videle, da je bil ta težak kamen že odvaljen in razodel Božjo moč: »zmaga življenja nad smrtjo , zmagoslavje svetlobe nad temo, ponovno rojstvo upanja sredi ruševin neuspeha.«
Papež Frančišek je zato vernike povabil, naj se »zgledujejo« vanj: »Če dovolimo Jezusu, da nas prime za roko,« je dejal, »nobena izkušnja neuspeha ali žalosti, pa naj bo še tako boleča, ne bo imela zadnje besede o pomenu. in usoda našega življenja.

Velikonočna vigilija
Velikonočna vigilija © Vatican News Dicastero per la Comunicazione

Celoten papežev nagovor

(prevod po Vatican News)

Žene gredo h grobu ob prvi svetlobi svita, v sebi ohranjajo temo noči. Čeprav so na poti, so še vedno negibne: njihova srca so ostala ob vznožju križa. Zamegljene od solza velikega petka so ohromljene od bolečine, ujete v občutek, da je zdaj vsega konec, da je nad Jezusa postavljen kamen. V središču njihovih mislih je ravno kamen. Sprašujejo se namreč: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Ko pa pridejo na kraj, jih pretrese presenetljiva moč velike noči: »ko so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik« (Mr 16,4).

Zdržimo se pri teh dveh trenutkih, ki nas vodita k nezaslišanemu veselju velike noči: najprej se žene zaskrbljene sprašujejo, kdo jim bo odvalil kamen; potem se ozrejo in vidijo, da je kamen že odvaljen.

Najprej je tu vprašanje glede prvega trenutka, ki muči njihova od bolečine strta srca: kdo nam bo odvalil kamen od groba? Ta kamen je prestavljal konec Jezusove zgodovine, pokopane v noči smrti. On, ki je bil življenje, ki je prišel na svet, je bil umorjen; On, ki je razodel Očetovo usmiljeno ljubezen, ni bil deležen usmiljenja; On, ki je grešnike dvigoval iz bremena obsodbe, je bil obsojen na križ. Knez miru, ki je prešuštnico rešil pred nasilnim besom kamnov, leži pokopan za velikim kamnom. Ta skala, ta nepremagljiva ovira, je bila simbol tega, kar so žene nosile v srcih, zadnja postaja njihovega upanja. Ob njej se je vse zdrobilo, z mračno skrivnostjo tragične bolečine, ki je preprečila, da bi se njihove sanje uresničile.

Bratje in sestre, to se lahko zgodi tudi nam. Včasih imamo občutek, da je bil na vhod našega srca z vso težo položen nagrobni kamen, ki duši življenje, ubija zaupanje in nas zapre v grob strahov in bridkosti, ter zapre pot do veselja in upanja. To so »skale smrti« in se na poti srečujemo z njimi v vseh tistih doživetjih in okoliščinah, ki nam vzamejo navdušenje in moč za nadaljevanje poti: v trpljenju, ki nas prizadene in v smrtih bližnjih, ki v nas pustijo nenadomestljivo praznino; v neuspehih in strahovih, ki nam preprečujejo, da bi izpolnili tisto dobro, ki nam je pri srcu; v vseh zaporah, ki zavirajo polet naše velikodušnosti in nam ne dovolijo, da bi se odprli ljubezni; v gumijastih zidovih – so resnični gumijasti zidovi – sebičnosti in brezbrižnosti, ki odbijajo zavzetost za izgradnjo mest in družb, ki bi bila bolj pravična in po človekovi meri; v vseh hrepenenjih po miru, ki sta jih zdrobila krutost sovraštva in surovost vojne. Ko doživljamo ta razočaranja, imamo občutek, da je veliko sanj obsojenih, da bodo razbite in se tudi sami tesnobno sprašujemo: kdo nam bo odvalil kamen od groba?

Vendar pa nam prav te žene, ki so v srcih imele temo, izpričujejo nekaj izrednega: ko so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. To je Kristusova velika noč, to je Božja moč: zmaga življenja nad smrtjo, zmagoslavje luči nad temo, ponovno rojstvo upanja v ruševinah neuspeha. Gospod, Bog nemogočega, je za vedno odvalil kamen in začel odpirati naše grobove, da bi upanje ne imelo konca. Tudi mi se moramo torej ozreti k njemu.

Drugi trenutek: ozrimo se na Jezusa. Potem ko je sprejel našo človeškost, se je spustil v brezna smrti in šel preko njih z močjo svojega božanskega življenja ter za vsakega izmed nas odprl neskončen žarek svetlobe. Ko ga je Oče obudil v njegovem, v našem telesu z močjo Svetega Duha, je odprl novo stran za človeški rod. Od tega trenutka naprej, če pustimo, da nas Jezus prime za roko, nobeno izkustvo poloma in bolečine, ne glede na to, kako zelo nas rani, ne more imeti zadnje besede o smislu in usodi našega življenja. Od tega trenutka, če pustimo, da nas Vstali zgrabi, noben poraz, nobeno trpljenje in nobena smrt ne morejo ustaviti naše poti v polnost življenja. Od tega trenutka »mi, kristjani, pravimo, da ima ta zgodovina ... smisel, smisel, ki zajema vse, smisel, ki ni več onesnažen nesmiselnostjo in nejasnostjo ... smisel, ki mu mi pravimo Bog ... K njemu se stekajo vse vode naše preobrazbe; ne pogrezajo se v brezna niča in nesmisla ... saj je njegov grob prazen in on, ki je bil mrtev, se je pokazal kot živ« (K. Rahner, Che cos'è la risurrezione? Meditazioni sul Venerdì santo e sulla Pasqua, Brescia 2005, 33-35).

Bratje in sestre, Jezus je naša Velika noč, On, ki nas vodi iz teme v svetlobo, ki se je za vedno zvezal z nami in nas rešuje iz prepadov greha in smrti ter nas priteguje v svetleč zanos odpuščanja in večnega življenja.

Bratje in sestre, ozrimo se Vanj, sprejmimo Jezusa, Boga življenja, v svoja življenja, obnovimo mu danes svoj »da« in noben kamen ne bo mogel zadušiti našega srca, noben grob nam ne bo mogel zapreti veselja do življenja, noben poraz nas ne bo mogel odriniti v obup.

Bratje in sestre, ozrimo se Vanj in ga prosimo, naj moč njegovega vstajenja odvali skale, ki tlačijo naše duše. Ozrimo se Vanj, v Vstalega, in hodimo v gotovosti, da je na temnem ozadju naših pričakovanj in smrti že navzoče večno življenje, ki ga je prišel On prinesti.

Draga sestra, brat, naj v tej sveti noči tvoje srce izbruhne od velikega veselja! Skupaj opevajmo Jezusovo vstajenje: »Pojte mu, daljne dežele, reke in planjave, puščave in gore ... pojte Gospodu življenja, ki vstaja iz groba, svetlejši kot tisoč sonc. Ljudstva, ki jih je zdrobilo zlo in pretolkle krivice, ljudstva brez kraja, mučena ljudstva, odpustite nocoj pevce obupa. Mož bolečin ni več v ječi: predrl je zid, hiti k vam. Naj se v temi rodi nepričakovani krik: živi, vstal je! In vi, bratje in sestre, majhni in veliki ... vi, v naporu življenja, vi, ki se počutite nevredni, da bi peli ... nov plamen naj gre skozi vaša srca, nova svežina naj prešine vaše glasove. To je Gospodova Velika noč, bratje in sestre, to je praznik živih« (J-Y. Quellec, Dieu face nord, Ottignies 1998, 85-86).

Novice
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...