Ervin Mozetič: »Veselje izvira iz ljubezni, darovanja, nikoli iz napuha!«

Duhovnost | 06.08.2023, 20:48 Robert Božič

»Kako se dogaja spremenjenje na ravni naše trojne temeljne poklicanosti: biti človek, biti moški oziroma ženska in biti poročen, posvečen ali samski,« je bilo temeljno vprašanje, ki si ga je za izziv mašnega nagovora, na današnji slovesni praznik Jezusovega spremenjenja na gori, postavil Ervin Mozetič, župnik pri sv. Marku v Kopru.

Njegovo pridigo objavljamo v celoti in vas vabimo, da si vzamete nekaj minut časa in ji v večeru današnjega praznika prisluhnete.

Jezusovo spremenjenje na gori je čudovita opora našemu življenju. Verjetno vsak čuti, kako težko je vztrajati v prizadevanjih za više cilje. Na poti je polno skušnjav. Kako stremeti za nečem, česar nihče ne pozna, ne živi, ne jemlje za res? Kako vztrajati, ko drugi poleg nas našega napora ne ceni?

Jezus pozna našo omahljivost in nam v spremenjenju ponuja cilj, z katerem naj bi še bolj zavzeto stremeli.

Premalo poznam Mojzesa in Elija, da bi lahko naslikal njuno podobo kot čudovit zgled.
Mojzesa si pa predstavljam kot božjo mojstrovino, ki sicer ni znal govoriti, navidez verjetno tudi ni bil tako prepričljiv, kot bi si želel, a v sebi je nosil izredno moč, lepoto Božjega izbranca, moč pravega moškega in uresničen lik očeta. Z vsem življenjem je stremel za tem, da bi bil več kot le človek, več kot povprečen moški, da bi bil več kot oče, da bi bil zgled očetov, da bi bil očak.

Podobno si predstavljam tudi preroka Elija. Ta je znal govoriti in je videl prihodnost, a ostajal je popolnoma podrejen Bogu, ki mu je služil.

Veličina obeh je bila v Bogu. Vse kar sta bila, je bilo dar. To dvoje pa je bilo v polnosti uresničeno v spremenjeni podobi Kristusa. To je bila lepota nad vsako lepoto.

Da se spreminjam v to lepoto, sem poklican tudi sam. In o tej poklicanosti sem razmišljal, zato se bom ustavil kar pri vprašanju: Kako se dogaja spremenjenje na ravni trojne temeljne poklicanosti, biti človek, potem biti moški oziroma ženska, biti poročen, posvečen ali samski.

Najprej biti človek.

Za kristjana to pomeni biti božji otrok. Bog me je poklical in mi dal ime že v materinem naročju. Poklical me je, ker veruje vame in to je moje temeljno veselje. Če je drugi nad menoj obupal, če me je zlorabil, moja cena ostaja ista. Sem božji otrok! In kot pravi Bog nad svojim sinom: »To je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel,« tako iste besede, pravi tudi nad menoj. Na nas je torej, da se veselimo božjega otroštva.

Biti moški, biti ženska.

Menim, da se je ženska v svojem spopadu z moškim v današnjem času razvrednotila. Namesto, da bi se globlje zavedala svoje ženskosti, jo je podredila pogledu moškega. Začela se je vrteti pred njegovimi očmi in izsiljevati njegovo ocenjevanje. Bolj, ko se vrti pred njim, bolj je nezadovoljna. Izsiljuje poželenje in si stem daje ceno.

Vsa odpoved, vse molitve, vsa dobra dela naj nam pomagajo, da iz sebe izklešemo čudovito podobo božega ljubljenca, ljubljenke, moškega, ženske, poročenega, posvečenega ali samskega.

Moški, prav tako ne more biti moški, če si daje ceno z žensko. A prav tu se je v današnji družbi zataknilo. Kakšen naj bo moški? Ponosen na svojo moč, logičnost in trdnost. Ne zato, da bi se napihoval, ampak zato, da bi znal služiti. A komu naj služi, če ga žena ne potrebuje?

Moški in ženska se lahko vzpostavita samo ob Bogu, ki jo je kot moškega in žensko poklical v življenje. Najti morata, tako moški, kot ženska, svojo duhovno notranjo moč, da ohranita trdnost pravega moža in očeta in trdnost prave žene in matere.

Biti poročen, posvečen ali samski?

V tem je tudi nadaljnje veselje. Če sem lahko srečen, da sem to, kar sem, kot moški oziroma ženska, je nadaljnja poklicanost samo potrditev, da je dobro to, kar sem.

Če tega ni, je nadaljnja poklicanost samo birgla, potem je vse skupaj prazno. Praznina pa se danes čuti v poročenih in posvečenih.

Možje in žene postanejo prazni, ko se poročijo. S poroko je vse končano. Imeti ceno, ker si poročen, to je res kriza. Biti poročen, ne more biti trofeja. Biti poročen je dar, ki pa je prazen, če ga ne živim v podarjanju. Poročiti se pomeni nadaljevati razvijanje sebe v moškosti, ženskosti, v biti oče in mati. To je neskončen izziv v uresničevanju sebe, veselju nad seboj, ki pa se seveda uresničuje v podarjanju drugemu, v ljubezni do drugega.

In podobno je s posvečenjem. Ko je nekdo posvečen, se pogosto zdi, da je dosegel svoj cilj. Pa naj bo to duhovniško ali škofovsko posvečenje. Pred oči mi prihaja, mogoče za koga nesramna slika, kako mlad duhovnik, ki je pravkar posvečen, gleda nekam v daljavo in prazno, kot da je končal.

Če je vse kar smo naša zasluga, potem se ustavimo v napuhu. Če pa je to dar, vemo, da smo poklicani, da ga podarimo naprej. In veselje izvira iz ljubezni, darovanja nikoli iz napuha.

Spremenjenje je na gori, torej kaže čudovito uresničene like Jezusa, Mojzesa in Elija. Vabi nas, da se na svoj način, po božji poklicanosti, spreminjamo v podobo, ki nam jo je Bog namenil. Vsa odpoved, vse molitve, vsa dobra dela naj nam pomagajo, da iz sebe izklešemo čudovito podobo božega ljubljenca, ljubljenke, moškega, ženske, poročenega, posvečenega ali samskega.

Marija je znala zreti v Jezusovo slavo, skrito v njegovi človeški naravi. Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo v srcu skozi najtemnejše noči poklicanosti nosili odsev njegove slave.

Amen.