Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Marjana DebevecMarjana Debevec
Zbrani pri Mariji Pomagaj (foto: Rok Mihevc)
Zbrani pri Mariji Pomagaj | (foto: Rok Mihevc)

Video: Nadškof Zore na Brezjah: »Kaj bomo pa mi, kot kristjani, izročili naprej?«

Dogodki | 23.05.2023, 22:10 Robert Božič

Na predvečer praznika Marije Pomagaj, se je v njenem narodnem svetišču na Brezjah odvijal letošnji večer slovenskih krščanskih izročil. Vsem zbranim v baziliki so se pri tem s pomočjo radijskega prenosa pridružili rojakinje in rojaki s celega sveta pa tudi vsi tisti v domovini, ki na Brezje ta večer niso mogli.

© Rok Mihevc

Na današnji dan leta 1977 so namreč naši rojaki v ZDA sprejeli pobudo, da se bodo vsako leto, na predvečer praznika Marije Pomagaj, zbrali k molitvi, s katero bodo prosili za blagoslov Slovenije in našega naroda ter k utrditvi slovenskih krščanskih izročil.

Pobuda se je "prijela" tudi v matični domovini in tako se vsako leto 23. maja zvečer zberemo pri naši Kraljici na Brezjah. Nocojšnjo slovesnost je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Najprej smo molili rožni venec, večer se je nadaljeval s sveto mašo, po njej pa je sledila še procesija po vasi ob petih litanijah Matere Božje.

Nadškof Stanislav Zore je v pridigi naglasil pomen prenosa žive vere od staršev na otroke, in to ne v smislu običajev in tradicije, ampak v globini odločitve, da je Jezus naš odrešenik. »Naši predniki so našo pokrajino zaznamovali z znamenji Božje navzočnosti iz svoje globoke vere,« je naglasil nadškof Zore in nadaljeval: »Kako mimo cerkva, križev ob potih in drugih znamenj hodimo mi? Vem, da se največkrat mimo cerkva in znamenj vere vozimo in jih pogosto niti ne opazimo. Pa tudi kadar hodimo, smo pogosto tako globoko potopljeni v svoje misli, pogreznjeni v svoje skrbi, da spregledamo, da s križa na nas gleda Jezus ...«

Nadškof je opozoril na pomen znamenj vere v naših stanovanjih in spodbudil, da moramo biti ponosni na to, da smo kristjani in da o svoji veri pričujemo s svojim zgledom.

Nadškof Stanislav Zore
Nadškof Stanislav Zore © Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

Nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani rektor Marijinega narodnega svetišča p. Robert Bahčič in vsi dragi bratje frančiškani, varuhi Marijinega svetišča, spoštovani bratje duhovniki, spoštovani gospod direktor Radia Ognjišče in vsi njegovi cenjeni sodelavci, dragi ministranti in pevci, drage narodne noše, dragi romarji tukaj na Brezjah in tisti, ki romate z nami preko Radia Ognjišče, dragi Marijini častilci.

K Mariji Pomagaj na Brezje smo prišli na predvečer njenega godu. Zbrala nas je naša ljubezen in skrb za naš narod, saj se zavedamo, da živimo v viharnih časih svetovne in narodove zgodovine. Hvaležni smo Bogu in Materi Božji, da ju smemo in moremo častiti v svojem jeziku, da jima moremo izražati svojo vdanost in ljubezen znotraj naroda, v katerega je že od njegovih začetkov vgneten kvas evangelija. Hvaležni smo za vse, s čimer je krščanstvo dalo pečat našemu narodu in naši pokrajini. Smo dediči čudovitih lepot, posejanih tako na gosto, kakor redkokje drugje po svetu. Te lepote so nam zaupane, da se jih veselimo, da jih občudujemo in da skrbimo zanje.

Vso to lepoto so naši predniki pokristjanili, če smemo tako reči. Vem, da komu ta misel ne bi bila všeč. Pa vendar se mi zdi primerno, da smo pozorni, hvaležni in ponosni na cerkve, cerkvice in kapele, ki so jih naši predniki gradili iz svoje vere in iz spoznanja, da v vsakdanjem življenju potrebujejo Božjo pomoč. Zdelo se jim je pomembno, da ima Bog svoj dom med njihovimi domovi. Da jim je tako blizu, da vidi, kako živijo. Da sliši njihovo dihanje, da lahko posluša njihove pogovore, predvsem pa, da je blizu njihovim prošnjam, da mu morejo vsak trenutek odkrivati svoje potrebe. In seveda, da se mu morajo zahvaljevati. Naša dežela, dragi bratje in sestre, je pokristjanjena. To more videti vsak, ki se pelje skozi naše vasi, ki potuje po naših dolinah, ali pa hodi po naših hribih.

Pomembno pa je, da naša srca ostajajo budna. Zavedati se moramo, da so naši predniki našo pokrajino zaznamovali z znamenji Božje navzočnosti iz svoje globoke vere. Zato moramo tudi mi, ki smo po eni strani dediči tega, kar so ustvarili, ob vseh cerkvah in znamenjih, ki nas nagovarjajo skorajda na vsakem koraku, vedno znova živeti svojo vero. Ob pogledu na cerkev se misel ne more ustaviti pri arhitekturi, ampak mora srce počastiti Njega, ki prebiva med nami.

Ko sem bil pred leti rektor tega Marijinega svetišča na Brezjah, so bili v naši frančiškanski skupnosti tudi trije bratje neduhovniki. Bili so že starejši možje, ki so imeli svoje trdne navade – tudi kar zadeva pobožnost in izražanje vere. Na poseben način me je vedno nagovorila njihova drža, kadar so šli mimo cerkve. Največkrat so v resnici šli mimo, ne da bi vstopili. Kljub temu pa nikoli, res nikoli niso šli mimo, ne da bi se odkrili in nekako med dvema korakoma počastili Jezusa, ki živi zanje v tabernaklju, v soju večne luči. Šli so mimo in vendar so se za trenutek pomudili pri Jezusu v evharistiji.

Kako mimo cerkva, križev ob potih in drugih znamenj hodimo mi? Vem, da se največkrat mimo cerkva in znamenj vere vozimo in jih pogosto niti ne opazimo. Pa tudi kadar hodimo, smo pogosto tako globoko potopljeni v svoje misli, pogreznjeni v svoje skrbi, da spregledamo, da s križa na nas gleda Jezus, da bi nam navdihnil misel spodbude ali tolažbe, da je v kapelici Marijina podoba, da bi bila uteha na naši poti.

Posebno vprašanje bi zaslužila znamenja vere v naših domovih in stanovanjih. Ne umetnine, na katere smo ponosni, ampak v resnici znamenja vere, ki nam pomagajo, da se vsak dan znova zavemo, da verujemo in zato svoje življenje zavestno sprejemamo in živimo pred obličjem Očeta in Sina in Svetega Duha. Ali je nad vašo družinsko mizo križ, ki vam more vsak dan povedati, da je Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje.

Dragi starši. Vem, da imajo danes po večini naših družin otroci vsak svojo sobo. Hvala Bogu, da je lahko tako. Vem tudi, da otroci to sobo opremijo po svojem okusu. Po tem lahko spoznate, kdo je v tistem trenutku za vašega otroka pomemben, po kom se zgleduje, kdo ga navdihuje. Ali je med vsemi plakati, podobami in raznimi predmeti na nekem mestu, nekje na steni, morda celo v nekem kotu tudi križ? Da more Jezus temu doraščajočemu najstniku govoriti: ko boš vse te prerasel ali pa ko boš doživel, da se nihče izmed teh ne meni zate, ko se boš ob vseh teh podobah čutil osamljen, zapuščen, razočaran in nemočen, sem jaz tukaj; sem tukaj, da te spremljam v tvoji preizkušnji in te ujamem v tvojem padcu – da bi tudi ti imel življenje in ga imel v obilju. Naj bo v vsaki sobi vašega doma križ.

Ko nocoj obhajamo večer krščanskih izročil, se torej Bogu zahvaljujemo za to, kar so nam predniki izročili in zaupali v varstvo. Ta večer pa je še bolj namenjen iskreni prošnji, da bi nam različna znamenja pomagala poglobiti in okrepiti našo vero. Zato smo hvaležni našim rojakom, ki so se 23. maja 1977 v Filadelfiji na evharističnem kongresu odločili, da bodo vsako leto na ta dan, na predvečer praznika Marije Pomagaj, ki varuje slovenski narod in slovenska izročila v svetu, po svojih domovih prižgali sveče, molili in se pogovarjali o tem, kar nas je v verskem, kulturnem in narodnem smislu oblikovalo skozi stoletja. Ta večer bomo tudi mi preživeli v premišljevanju, v hvaležnosti prednikom, v molitvi in v prošnji.

Na poseben način pa se mi nocoj, dragi bratje in sestre, postavlja vprašanje, kaj bomo mi kot kristjani izročili naprej. Seveda bomo našemu jutrišnjemu rodu izročili vse tisto, o čemer sem prej spregovoril. Vendar to ni dovolj. Naše krščansko izročanje ne more biti samo posredništvo med preteklimi in prihodnjimi rodovi na naši zemlji. Tudi naše krščanstvo, tudi moja vera mora zaznamovati izročilo, ki ga bomo posredovali naprej.

Kaj postaja odločilno v tem posredovanju vere iz roda v rod? Za to pravzaprav gre – za posredovanje vere s starih staršev in staršev na otroke. To je največje in najbolj pomembno krščansko izročilo, ki ga podarjamo drug drugemu.

Nedavno so v Franciji opravili raziskavo o uspešnosti posredovanja vere s staršev na otroke. Rezultati so zelo zgovorni. Posredovanje vere je najmočnejše v islamu, kjer 91% otrok, ki so rasli v muslimanski družini, ohranja vero svojih staršev. Sledijo jim judje, kjer še vedno 84% otrok ostaja v veri svoji staršev. Pri katoličanih je število veliko nižje, saj samo 67% otrok, ki so rasli v katoliški družini, živi vero svojih staršev.

Ko so se vprašali po razlogih za takšna odstopanja, so navedli predvsem dve dejstvi. Po trditvi Gada Elmaleha, ki je Jud maroškega porekla, vendar se je z leti približal krščanstvu in se spreobrnil v katoliško vero, katoličanom preprosto primanjkuje verskega ponosa: pravi namreč, da francoski Judje in muslimani veliko bolj očitno v javnosti kažejo svojo versko identiteto. Kako je s tem pri nas, lahko odgovori vsak sam.

Drugi razlog, zelo pomemben, pa je redna verska praksa: obiskovanje maše, molitev in tudi romanja. In to verska praksa znotraj družine, kjer starši in otroci molijo skupaj, kjer očetu ni nerodno pokrižati se pred otroki, kjer otrok ne pošiljajo k maši, ampak gredo vedno skupaj k maši. Katoliške družine pa, ki posredovanje vere prepuščajo verskim ustanovam, imajo opazno manj uspeha pri posredovanju vere svojim otrokom.

V evangeljskem odlomku smo slišali Marijo, ki je rekla služabnikom: »Karkoli vam reče, storite!« Naj to povabilo oziroma naročilo nocoj velja tudi za nas. Vabim vas, da se odločimo, kakor se je odločil Jozue, ko je zbral Izraelove rodove v Sihemu in jih spodbudil, naj izberejo, komu hočejo služiti – bogovom njihovih očetov ali bogovom Amorejcev. Sam pa je odločno dodal: »Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu!«

V resnici bomo kot krščansko izročilo mogli izročiti naprej samo to, kar bomo iskreno in dosledno živeli. Naj bo naše izročilo prihodnjemu rodu Slovencev naše služenje Gospodu v ugodnih in neugodnih okoliščinah.

Pri tej odločenosti naj nas spremlja mogočna priprošnja Marije Pomagaj.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

Pripravili smo tudi video prenos
Pripravili smo tudi video prenos © Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

Dogodki
Carlo Acutis (photo: ) Carlo Acutis (photo: )

Carlo Acutis bo razglašen za svetnika

Papež Frančišek je odobril čudež po blaženem Carlu Acutisu in s tem odprl pot njegovi kanonizaciji, so spočili iz Vatikana. Datum kanonizacije še ni znan.

Člani misijonske ekipe Župnije Rakovnik v studiu Radia Ognjišče (photo: RO) Člani misijonske ekipe Župnije Rakovnik v studiu Radia Ognjišče (photo: RO)

Na Rakovniku praznik župnije in salezijanske skupnosti

Praznovanje 100. obletnice posvetitve župnijske in romarske cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani zaznamuje dogajanje, v ospredju katerega sta vzgoja za salezijanske vrednote, krepitev ...