Papež Frančišek: »To je Božji slog: bližina, sočutje in nežnost!«

14.11.2021, 19:10 s. Brigita Zelič

»To je tisto, kar se od nas zahteva: da smo sredi vsakdanjih ruševin sveta neutrudni graditelji upanja; da smo luč, medtem ko sonce temni; da smo priče sočutja, medtem ko okoli nas vlada raztresenost; da znamo ljubiti in biti pozorni sredi vsesplošne brezbrižnosti. Poklicani smo torej biti pričevalci sočutja,« je v opoldanskem nagovoru ob današnjem svetovnem dnevu revnih poudaril papež.

Današnji evangeljski odlomek nam po besedah svetega očeta odpira oči za dva vidika zgodovine: za žalost današnjega dne in upanje jutrišnjega. Na eni strani se pojavljajo vsa boleča protislovja, v katera je potopljena človeška resničnost, na drugi strani pa jo čaka prihodnost odrešenja, to je srečanja z Gospodom, ki prihaja, da bi nas osvobodil vsega zla.

Prvi vidik, ki je bolečina današnjega dne, nas na Svetovni dan revnih poziva, naj se ne obračamo stran, naj se ne bojimo od blizu pogledati na trpljenje najšibkejših. Po drugi strani pa nas Jezus želi odpreti upanju, nas odtrgati od tesnobe in strahu pred bolečino sveta.
Upanje na jutrišnji dan cveti v bolečini današnjega dne, je dejal. In kaj od nas, kristjanov, terja ta resničnost, se je vprašal. Od nas zahteva, da z zdravljenjem današnje bolečine krepimo jutrišnje upanje.

To je Božji slog: bližina, sočutje in nežnost. Tisto, kar se danes zahteva od nas je, da upanje organiziramo, da ga vsak dan prenašamo v konkretno življenje, v medčloveške odnose, v družbeno in politično zavzetost.

In to sočutje vodi v nežnost. Na nas je, da premagamo zaprtost, notranjo togost, ki je vsesplošna skušnjava današnjega časa.
V povezavi s podobo smokve je sveti oče spomnil, da smo poklicani biti kot listi drevesa, ki vsrkavajo onesnaženje, ki nas obdaja, in ga spreminjajo v dober zrak: ni treba govoriti o težavah, se prepirati, se zgražati - saj to znamo vsi - posnemati moramo liste, ki vsak dan neopazno spreminjajo umazan zrak v čistega, je še opozoril papež.