Polona Rodič je napisala pesniško zbirko "Sestradana" | (foto: Posnetek zaslona)
Hrano je tlačila v žep, umazala je posodo, da bi prelisičila starše …
Srečanja | 26.10.2020, 15:02 Rok Mihevc
Začelo se je z nezadovoljstvom nad svojim telesom, z vsakim kilogramom manj pa je na površje vedno bolj prihajala Ana, ki je želela izriniti Polono. To je zgodba Polone Rodič. Danes 22-letne študentke slovenistike, ki se je kar šest let borila z motnjami hranjenja, anoreksijo. Gostili smo jo v oddaji »Srečanja«, v kateri smo odprli temo, s katero se srečuje vse več najstnic, še vedno pa se o tem premalo govori.
Počasno hujšanje, izguba menstruacije, iskanje izgovorov
Polona je hujšati začela pri 15 letih, saj ni bila zadovoljna s svojim telesom. Da je nekaj narobe, je opazila pri 17 letih, ko je izgubila menstruacijo. »Ko sem se želela zrediti nazaj, da bi jo dobila nazaj, sem ugotovila, da ni tako lahko, da je nek glas v meni, ki mi tega ni pustil in tega sem se ustrašila.« Družba ustvarja lepotne ideale, h katerim naj bi stremeli posamezniki in tudi na Polono je vplival ta pritisk, da je videz najpomembnejši. »V osnovni šoli sem bila zelo nezadovoljna s svojim videzom. Ves čas sem si govorila, da me bodo imeli bolj radi, če bom shujšala, če bom nekaj spremenila na sebi.«
Kot opisuje, njenega hujšanja na začetku ni nihče opazil, saj je hujšala počasi. »So pa bili trenutki, ko sem vsak dan telovadila, opazili so, da nisem jedla večerje, prišli so izgovori, umazala sem posodo, da bi izgledalo, kot da sem pojedla večerjo. Starši so začeli to bolj opazovati, niso pa nikoli tega videli kot nekaj nevarnega.«
Želim prisluhniti celotnemu pričevanju Polone o borbi z anoreksijo
Glasovi in boj v glavi: Ne jej, debela si
Da gre za eno obliko motenj hranjenja, je glede na znake in obnašanje ugotovila sama in to povedala staršem. »Ko sem bila sama prepričana, da imam anoreksijo, sem to tudi povedala. Najprej se niso strinjali, da gre za anoreksijo, saj takrat res še nisem bila tako podhranjena. Sčasoma, ko so se zadeve res poslabšale, so sprejeli to dejstvo.«
Vse motnje hranjenja jemlje kot zasvojenost, saj v resnici ne želiš hujšati, ker to ni naravno. »Vedno sem rada jedla, v glavi pa sliši glasove, »ne jej, debela si, samo še danes hujšaš, boš jutri več pojedla«. Pride naslednji dan in spet hujšaš. Je boj v glavi, boriš se sam s sabo. To niso prisluhi, ampak bojevanje s svojimi mislimi. Še zdaj imam prizore v glavi, kako sem se v ogledalu videla debelo. A bila sem kot okostnjak. Takrat te nihče ne more prepričati, da si v resnici zelo podhranjen. Ko si še na zdravi teži, želiš izgubiti določeno število kilogramov, ko pa prideš do te številke, jih želiš še več. Želiš samo izgubljati.«
Hujšanje kot droga
Na vprašanje, kako se je počutila takrat, ko je hujšala, ujeto ali svobodno, je odgovorila, da je to nek naval sreče. »Zato je hujšanje na nek način kot droga. Ko pa ti ne uspe, ko si prisiljen jesti, ko te doma nadzorujejo, ko ne moreš telovaditi, se počutiš zelo utesnjeno. Ker se takrat, ko ne izgubiš nobenega kilograma, počutiš zelo debelo in kot zguba, da ti je spodletelo v vseh korakih.« Ne gre toliko za izgubo kilogramov, ampak za notranjo stisko, saj je motnja hranjenja posledica nečesa drugega. »Misliš, da bo hujšanje rešilo vse težave. A vidiš, da je izraz nečesa drugega. Težave rešuješ na nezdrav način. Lahko bi padla v drugo zasvojenost, jaz sem padla pač v to hujšanje.«
Naročite se na podkast oddaje Srečanja
Kakšne napake delajo bližnji tistih, ki trpijo za anoreksijo? »Mi vsi na začetku nismo poznali te bolezni. Dejstvo je, da ob anoreksiji pomisliš na zelo koščeno osebo, ki ne je, na nekega okostnjaka. A anoreksija je prisotna tudi pri dekletih, ki na zunaj zgledajo popolnoma zdrave. V tistem trenutku sem si želela, da bi razumeli, zakaj to počnem. Da ne gre za željo po vitkosti, ampak, da je v meni res stiska. Sem si želela več pogovorov, o tem, kako se počutim in ne o tem, kaj sem jedla in koliko pojem.«
Na katere znake naj bodo bližnji pozorni pri zaznavanju anoreksije? »Sama sem imela veliko izgovorov, postaneš dober lažnivec. Npr. ko oseba začne jesti počasi, ko ves čas govori, da bo jedla drugje, da ni lačna, da ji ne paše ... Izgovarja se tudi na alergijo, občutljivost na hrano. Začne se oblačiti v široka oblačila, da prikrije, da je shujšala, hkrati pa prikrije svojo »debelost«. Jaz sem hrano metala v smeti, zlivala v stranišče, dajala v žep, iskala sem izhode v sili.«
Hujšanje je na nek način kot droga. Ko pa ti ne uspe, ko si prisiljen jesti, ko te doma nadzorujejo, ko ne moreš telovaditi, se počutiš zelo utesnjeno. Ker se takrat, ko ne izgubiš nobenega kilograma, počutiš zelo debelo in kot zguba, da ti je spodletelo v vseh korakih.
Medicinska sestra je za mizo sedela dokler ni pojedla do konca
Kaplja čez rob je bilo neko jutro, ko je omedlela v kopalnici. Takrat se je, kot pripoveduje, počutila zmagovalno. »Uspelo mi je priti do točke, da sem tako oslabela, da sem se mislila, da je to končno znak, da sem suha. Dobila sem napotnico pod nujno in čez dva dni odšla na zdravljenje v bolnico.« A tudi tam se je upirala hrani. »Kregala sem se s sestrami, da ne bom jedla. Sedeli smo za mizo, ena od sester je sedela zraven. Če nisi jedel, so sedeli tam, dokler nisi pojedel. Bolj sodeluješ, prej greš domov. In to smo si vsi želeli, ker drugega izhoda ni.«
Želela je slišati le vprašanje »kako si?«
Družina jo je pri tem ves čas podpirala, ni jim bilo vseeno in hvaležna jim je za vso podporo. Začela je tudi s psihoterapijo. »Na zdravljenju v bolnišnici sem se veliko bolj odprla. Imeli smo možnost pogovora s psihologom in v skupini. Takrat sem se začela pogovarjati o stvareh, ki so me vodile do tega hujšanja. Začela sem spoznavati samo sebe na drugačen način, bolj sem se poglobila sama vase. Še vedno hodim na psihoterapijo, ki mi pomaga, da znam kontrolirati stiske, ki prihajajo in bi se lahko izrazile na takšen ali drugačen način. Zdaj vem, kaj narediti z njimi in kako se odzvati na zdrav način.«
Pri tem poudarja, da je pri zdravljenju pomembno, da ni toliko poudarka na hrani, saj moraš reševati globlji vzrok duševne stiske, ki se lahko reši samo s pogovorom. Ločiti je treba osebo od bolezni, želela je slišati le vprašanje »kako si?«. Hvaležna je najboljši prijateljici, ki jo je ves čas opominjala, da ni kriva za to bolezen. »Ker ti rabiš slišati, da je to bolezen. V tistem trenutku tudi ne potrebuješ toliko ljudi okoli sebe, ker ne rabiš druženja, ampak, da ohraniš okoli sebe tiste, ki te res poznajo. Takrat se vidi, kdo bo šel s tabo skozi stisko in kdo je s tabo samo takrat, ko si v redu.«
Zdaj je odnos z Bogom popolnoma drugačen
Psihoterapija ji je pomagala, da se je poglobila vse, »da sem bolj odkrivala tisto pravo Polono brez anoreksije, ki se ji ni treba pretvarjati«. Pomagala ji je tudi na duhovni ravni, »zaznavati sebe kot duhovno osebo, ker sem z boleznijo izgubila stik z duhovnostjo in vero odrinila stran. Ni me bilo v cerkev kakšno leto, kasneje pa sem vero doživela kot nekaj čisto drugačnega. Zdaj je ta odnos z Bogom globok in drugačen. Hvaležna sem, da imam nekaj, kar me opogumlja, ko sem na tleh.«
Pesniška zbirka: Sestradana
Vse kar je v tem času doživela, pa je izrazila s pomočjo pesniške zbirke »Sestradana«, s katero je želela prikazati to potovanje. »Želela sem pokazati, kako močan je ta boj z boleznijo in napisati, da se da iz tega priti, da boji so in bodo, ampak, da je vredno vstati, se pobrati, izbrati življenje in ne bolezni in da lahko iz bolezni narediš nekaj lepega.«
