Damijana MedvedDamijana Medved
Matej KržišnikMatej Kržišnik
Tanja DominkoTanja Dominko
Polona Rodič je napisala pesniško zbirko
Polona Rodič je napisala pesniško zbirko "Sestradana" | (foto: Posnetek zaslona)

Hrano je tlačila v žep, umazala je posodo, da bi prelisičila starše …

Srečanja | 26.10.2020, 15:02 Rok Mihevc

Začelo se je z nezadovoljstvom nad svojim telesom, z vsakim kilogramom manj pa je na površje vedno bolj prihajala Ana, ki je želela izriniti Polono. To je zgodba Polone Rodič. Danes 22-letne študentke slovenistike, ki se je kar šest let borila z motnjami hranjenja, anoreksijo. Gostili smo jo v oddaji »Srečanja«, v kateri smo odprli temo, s katero se srečuje vse več najstnic, še vedno pa se o tem premalo govori.

Počasno hujšanje, izguba menstruacije, iskanje izgovorov

Polona je hujšati začela pri 15 letih, saj ni bila zadovoljna s svojim telesom. Da je nekaj narobe, je opazila pri 17 letih, ko je izgubila menstruacijo. »Ko sem se želela zrediti nazaj, da bi jo dobila nazaj, sem ugotovila, da ni tako lahko, da je nek glas v meni, ki mi tega ni pustil in tega sem se ustrašila.« Družba ustvarja lepotne ideale, h katerim naj bi stremeli posamezniki in tudi na Polono je vplival ta pritisk, da je videz najpomembnejši. »V osnovni šoli sem bila zelo nezadovoljna s svojim videzom. Ves čas sem si govorila, da me bodo imeli bolj radi, če bom shujšala, če bom nekaj spremenila na sebi.«

Kot opisuje, njenega hujšanja na začetku ni nihče opazil, saj je hujšala počasi. »So pa bili trenutki, ko sem vsak dan telovadila, opazili so, da nisem jedla večerje, prišli so izgovori, umazala sem posodo, da bi izgledalo, kot da sem pojedla večerjo. Starši so začeli to bolj opazovati, niso pa nikoli tega videli kot nekaj nevarnega.«

Želim prisluhniti celotnemu pričevanju Polone o borbi z anoreksijo

Glasovi in boj v glavi: Ne jej, debela si

Da gre za eno obliko motenj hranjenja, je glede na znake in obnašanje ugotovila sama in to povedala staršem. »Ko sem bila sama prepričana, da imam anoreksijo, sem to tudi povedala. Najprej se niso strinjali, da gre za anoreksijo, saj takrat res še nisem bila tako podhranjena. Sčasoma, ko so se zadeve res poslabšale, so sprejeli to dejstvo.«

Vse motnje hranjenja jemlje kot zasvojenost, saj v resnici ne želiš hujšati, ker to ni naravno. »Vedno sem rada jedla, v glavi pa sliši glasove, »ne jej, debela si, samo še danes hujšaš, boš jutri več pojedla«. Pride naslednji dan in spet hujšaš. Je boj v glavi, boriš se sam s sabo. To niso prisluhi, ampak bojevanje s svojimi mislimi. Še zdaj imam prizore v glavi, kako sem se v ogledalu videla debelo. A bila sem kot okostnjak. Takrat te nihče ne more prepričati, da si v resnici zelo podhranjen. Ko si še na zdravi teži, želiš izgubiti določeno število kilogramov, ko pa prideš do te številke, jih želiš še več. Želiš samo izgubljati.«


Hujšanje kot droga

Na vprašanje, kako se je počutila takrat, ko je hujšala, ujeto ali svobodno, je odgovorila, da je to nek naval sreče. »Zato je hujšanje na nek način kot droga. Ko pa ti ne uspe, ko si prisiljen jesti, ko te doma nadzorujejo, ko ne moreš telovaditi, se počutiš zelo utesnjeno. Ker se takrat, ko ne izgubiš nobenega kilograma, počutiš zelo debelo in kot zguba, da ti je spodletelo v vseh korakih.« Ne gre toliko za izgubo kilogramov, ampak za notranjo stisko, saj je motnja hranjenja posledica nečesa drugega. »Misliš, da bo hujšanje rešilo vse težave. A vidiš, da je izraz nečesa drugega. Težave rešuješ na nezdrav način. Lahko bi padla v drugo zasvojenost, jaz sem padla pač v to hujšanje.«

Naročite se na podkast oddaje Srečanja

Kakšne napake delajo bližnji tistih, ki trpijo za anoreksijo? »Mi vsi na začetku nismo poznali te bolezni. Dejstvo je, da ob anoreksiji pomisliš na zelo koščeno osebo, ki ne je, na nekega okostnjaka. A anoreksija je prisotna tudi pri dekletih, ki na zunaj zgledajo popolnoma zdrave. V tistem trenutku sem si želela, da bi razumeli, zakaj to počnem. Da ne gre za željo po vitkosti, ampak, da je v meni res stiska. Sem si želela več pogovorov, o tem, kako se počutim in ne o tem, kaj sem jedla in koliko pojem.«

Na katere znake naj bodo bližnji pozorni pri zaznavanju anoreksije? »Sama sem imela veliko izgovorov, postaneš dober lažnivec. Npr. ko oseba začne jesti počasi, ko ves čas govori, da bo jedla drugje, da ni lačna, da ji ne paše ... Izgovarja se tudi na alergijo, občutljivost na hrano. Začne se oblačiti v široka oblačila, da prikrije, da je shujšala, hkrati pa prikrije svojo »debelost«. Jaz sem hrano metala v smeti, zlivala v stranišče, dajala v žep, iskala sem izhode v sili.«

Hujšanje je na nek način kot droga. Ko pa ti ne uspe, ko si prisiljen jesti, ko te doma nadzorujejo, ko ne moreš telovaditi, se počutiš zelo utesnjeno. Ker se takrat, ko ne izgubiš nobenega kilograma, počutiš zelo debelo in kot zguba, da ti je spodletelo v vseh korakih.

Medicinska sestra je za mizo sedela dokler ni pojedla do konca

Kaplja čez rob je bilo neko jutro, ko je omedlela v kopalnici. Takrat se je, kot pripoveduje, počutila zmagovalno. »Uspelo mi je priti do točke, da sem tako oslabela, da sem se mislila, da je to končno znak, da sem suha. Dobila sem napotnico pod nujno in čez dva dni odšla na zdravljenje v bolnico.« A tudi tam se je upirala hrani. »Kregala sem se s sestrami, da ne bom jedla. Sedeli smo za mizo, ena od sester je sedela zraven. Če nisi jedel, so sedeli tam, dokler nisi pojedel. Bolj sodeluješ, prej greš domov. In to smo si vsi želeli, ker drugega izhoda ni.«

Želela je slišati le vprašanje »kako si?«

Družina jo je pri tem ves čas podpirala, ni jim bilo vseeno in hvaležna jim je za vso podporo. Začela je tudi s psihoterapijo. »Na zdravljenju v bolnišnici sem se veliko bolj odprla. Imeli smo možnost pogovora s psihologom in v skupini. Takrat sem se začela pogovarjati o stvareh, ki so me vodile do tega hujšanja. Začela sem spoznavati samo sebe na drugačen način, bolj sem se poglobila sama vase. Še vedno hodim na psihoterapijo, ki mi pomaga, da znam kontrolirati stiske, ki prihajajo in bi se lahko izrazile na takšen ali drugačen način. Zdaj vem, kaj narediti z njimi in kako se odzvati na zdrav način.«

Pri tem poudarja, da je pri zdravljenju pomembno, da ni toliko poudarka na hrani, saj moraš reševati globlji vzrok duševne stiske, ki se lahko reši samo s pogovorom. Ločiti je treba osebo od bolezni, želela je slišati le vprašanje »kako si?«. Hvaležna je najboljši prijateljici, ki jo je ves čas opominjala, da ni kriva za to bolezen. »Ker ti rabiš slišati, da je to bolezen. V tistem trenutku tudi ne potrebuješ toliko ljudi okoli sebe, ker ne rabiš druženja, ampak, da ohraniš okoli sebe tiste, ki te res poznajo. Takrat se vidi, kdo bo šel s tabo skozi stisko in kdo je s tabo samo takrat, ko si v redu.«

Zdaj je odnos z Bogom popolnoma drugačen

Psihoterapija ji je pomagala, da se je poglobila vse, »da sem bolj odkrivala tisto pravo Polono brez anoreksije, ki se ji ni treba pretvarjati«. Pomagala ji je tudi na duhovni ravni, »zaznavati sebe kot duhovno osebo, ker sem z boleznijo izgubila stik z duhovnostjo in vero odrinila stran. Ni me bilo v cerkev kakšno leto, kasneje pa sem vero doživela kot nekaj čisto drugačnega. Zdaj je ta odnos z Bogom globok in drugačen. Hvaležna sem, da imam nekaj, kar me opogumlja, ko sem na tleh.«

Pesniška zbirka: Sestradana

Vse kar je v tem času doživela, pa je izrazila s pomočjo pesniške zbirke »Sestradana«, s katero je želela prikazati to potovanje. »Želela sem pokazati, kako močan je ta boj z boleznijo in napisati, da se da iz tega priti, da boji so in bodo, ampak, da je vredno vstati, se pobrati, izbrati življenje in ne bolezni in da lahko iz bolezni narediš nekaj lepega.«

ODDAJE SREČANJA

Obravnavamo najintimnejša vprašanja lepote človekovega življenja, pa tudi stisk, s katerimi se ljudje srečujemo v sodobnem svetu. Iščemo poti iz zamotanih klobčičev zlorab, splava in raznih zasvojenosti.

Srečanja
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Škofje imajo novega tiskovnega predstavnika.

Slovenski škofje so v ponedeljek zasedali na izredni seji. Seznanili so se s potekom organizacije in prijavami gostov medverskega srečanja v Kopru ter z udeležbo na mednarodnih dogodkih v tujini ...

Protest kmetov (photo: STA) Protest kmetov (photo: STA)

Po vsej Sloveniji jutri protest kmetov!

Slovenski kmetje imajo dovolj. Jutri ob 13. uri po državi pripravljajo opozorilni shod. Sindikat kmetov Slovenije je na svoji spletni strani objavil lokacije zbora kmetov in kontaktne osebe, prav ...

Kakšna je simbolika narobe obešenega škornja? (photo: Facebook) Kakšna je simbolika narobe obešenega škornja? (photo: Facebook)

Tudi slovenski kmetje na palico obešajo škornje

Ste v teh dneh, ob cestah, predvsem pred kmetijami in na poljih, že opazili na palico ali kol narobe obešen škorenj? Takšni prizori se širijo po našem podeželju, fotografije, ki jih objavljamo v ...

Ljudske pevke Čebelice iz Mirne Peči (photo: Vesna Sever Borovnik) Ljudske pevke Čebelice iz Mirne Peči (photo: Vesna Sever Borovnik)

Spodnjega glasu na začetku niso znale pravilno peti

Triglasno ubrano petje ter vsebinsko raznolik pesemski repertoar odlikuje ljudske pevke Čebelice iz Mirne Peči. So članice Društva podeželskih žena Mirna Peč. Skupino je ustanovila Milka Obrekar, ...

Ansambel Banovšek na odru (photo: Luka Korošec) Ansambel Banovšek na odru (photo: Luka Korošec)

Z Banovški iz zakladnice

V Petkovem večeru smo tokrat gostili Ansambel Banovšek. V oddaji »S harmoniko po domače« smo prenašali osrednji del koncerta, v katerem so glasbeniki gledali v zakladnico slovenske domače glasbe. ...