Verski tisk | (foto: Rok Mihevc)
Verski tisk za zdravo pamet
Lenart Rihar
Nasprotniki krščanstva Katoliško cerkev slikajo v zločinskih barvah, od križarskih vojn do kurjenja čarovnic. V najboljšem primeru pa je bistvo te ustanove to, da pokvarjeni voditelji za nos vlečejo polprištevne ovce, ki jim za nameček še zlorabljajo otroke. Celo strpni ljudje imajo večkrat težavo, da vidijo v dvojcu vera : razum komplementarnost.
Vsak dan izkušamo, da kristjan teh predsodkov ne razgrajuje. Ne doma ne v službi ne v družbi. Včasih nima poguma, drugič nima znanja, tretjič nagonsko čuti, da jo bo najbolje odnesel, če bo pač jagnje, ki pred strižci umolkne. Največkrat je kombinacija vsega. Eni tako živijo v svojem pobožnem mehurčku, drugi pa gre v cerkev, če tako nanese, sicer pa pred gostilno ali pred vhodom v službo svoj krščanski površnik odloži.
Od krščanske vzgoje je takemu verniku morda ostal nejasen občutek, da je dobro, če človek v sebi ni preveč razdvojen. A namesto da bi svojo osebnost konsolidiral na trdnih osnovah evangelija in krščanskega družbenega nauka, se raje priliči družbi. Glede na rezultate volitev lahko z veliko gotovostjo zaključimo, da to domnevno notranjo skladnost gradi celo v intimi volilnih kabin. Voli v skladu z gostilniškim, birokratskim in medijskim tokom. Saj ne more glasovati za nekaj, proti čemer govorijo tako rekoč vsi in za kar si tudi sam ne upa zastaviti besede.
Je pa res, da obstaja žalostna olajševalna okoliščina. Slovenski kristjan čisto verjetno v vseh dolgih letih verouka in med neštetimi pridigami ni mogel niti ozavestiti izraza katoliški družbeni nauk, kaj šele, da bi bil z njegovo impozantno vsebino prekvašen. To je razlog, da lahko ostaja sovražna definicija Cerkve z začetka tega razmišljanja tako trdovratno navzoča.
Pri tem je posebej ironično to, da družba po vzorcu pokvarjenih, bogatih, manipulativnih voditeljev, ki zlorabljajo svoje ovce, res obstaja. Za nazoren zgodovinski in aktualni primer lahko služi v vojni strašno preizkušana gorenjska vasica, h kateri vsako leto romajo (idejni) potomci rabljev in njihovi verniki. Kolovodje s svojimi priskledniki pridigajo in sodijo, naivno pokvarjena raja pa jim ploska.
Na žalost evropski kontekst ne kaže veliko boljše slike. Poglejmo samo nenehno spotikanje ob Poljsko in Madžarsko, medtem ko enopartijski recidivi po drugih državah – vključno s Slovenijo – nevarno, a nemoteno ogrožajo najbolj osnovno paleto evropskih vrednot.
Histerija, s katero se skuša omejiti samostojno mišljenje in svobodo govora, presega vse meje. Včasih so duhoviti ljudje iz bizarnih izmišljotin lahko ukresnili šalo, danes se iz največjih bedastoč rojevajo totalitarne grožnje. Kaj je bolj prvotnega, prvinskega, neizpodbitnega, razvidnega, samoumevnega kot različnost moškega in ženskega spola. A je vse več sredin, v katerih si ob najbolj absurdnih trditvah ne upamo več niti privzdigniti obrvi, kaj šele povzdigniti glas.
Pred nami je nedelja verskega tiska. Ob razmerah, kot so bile v grobih obrisih nakazane, ni dvoma, da bo vloga katoliških medijev vse večja. Če bodo seveda videli nujo in znali nanjo odgovoriti. Človek pomisli na duhovnike v preteklih stoletjih, ki so ljudi učili vsega potrebnega za življenje. Ali na misijone. Misijonarji točno vedo, da v okolju, ki nima nobenih krščanskih prvin in kjer je človekovo dostojanstvo poteptano, nima kaj početi z obredi. Začeti je treba pri človeku in njegovih osnovnih potrebah. Če dobro premislimo, nas sodobni, tako imenovani napredni tokovi vlečejo v zelo podobno okolje, v katerem je krščanstvo - od monštrance do zadoščevanja - vse bolj tujec. Kot v misijonih bo torej treba seči po zdravem razumu in po osnovah, da družba ne bo razpadla v kaos.
