Srce se ne boji - s. Karmela Antonija Premrov

Srce se ne boji 05. 11. 2019, 09:37 dr. Metod Benedik

Družba Marijinih sester je nastala na slovenskih tleh. Njena ustanoviteljica, graška usmiljenka sestra Leopoldina Brandis, se je zelo temeljito posvetila karitativnemu delu. Videla je nove potrebe in iskala nove možnosti. Sestram usmiljenkam takratna redovna pravila niso dovoljevala ostajati pri bolnikih čez noč, zato je začela vzgajati dekleta, ki so bila pripravljena zapustiti vse in se z materinsko ljubeznijo posvetiti najbolj zapuščenim in bolnim v njihovih domovih.

V Ljubljani, v zavetišču sv. Jožefa, kjer je danes dijaški dom na Vidovdanski cesti, je leta 1878 trem dekletom dala redovno obleko. S tem se je začela družba "Bolniških sester", ki je leta 1926 nastopila samostojno pot in se preimenovala v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje.

Nova povojna oblast je kruto posegla v dejavnost sester. Njihovo materno hišo so nacionalizirali, sestre izgnali. Morale so si poiskati stanovanje in delo: pri svojcih ali znancih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, v tovarnah, kot gospodinje v župniščih ali moških samostanih. Niso smele opravljati svojega poslanstva, redovna obleka jim ni bila dovoljena. Sestre iz mariborske in celjske skupnosti so bile odvedene na prisilno delo v Kočevje.

Edvard Kocbek je od blizu (čeprav ga je oblast skušala povsem izolirati) marsikaj videl in zapisal. Tako piše v dnevniku 17. aprila 1947 o svojem vse jasnejšem spoznavanju, da "partija nastopa vedno bolj neizprosno proti Cerkvi". Slišal je, da "zdaj meče sestre Notre-dame iz Ljubljane, ravno tako šolske sestre v Šiški in salezijane na Rakovniku. Pri Ničmanu (trgovini z drobnimi nabožnimi predmeti) so razbili vse verske kipe in svete podobe in ker tega ni hotel storiti uslužbenec, sta se ikonoklaštva lotili dve `partizanki`." Potem Kocbek zapiše takole: "Kraigher (Boris, notranji minister) jasno izjavlja: `To je vojna med cerkvijo in državo, v kateri država tako dolgo ne bo popustila, dokler se cerkev ne spusti na kolena.`"

V Družbo Marijinih sester je pred vojno vstopila Antonija Premrov, rojena leta 1912 v Martinjaku pri Cerknici. Kot redovnica sestra Karmela se je v zavodu Vincentinum usposobila za bolniško sestro, hkrati pa se je tudi glasbeno izšolala in postala organistka; za glasbo in petje je bila prav poseben talent. Delovala je v takratnem Šlajmerjevem domu. Ko so leta 1945 prišli na oblast komunisti, so se okoliščine delovanja sester grobo spremenile. Leta 1948 so oblastniki samostan zaprli. Antonija Premrov, sestra Karmela, se je vrnila domov in se zaposlila v šivalnici v Grahovem. Kot sestra, ki je bila vajena dela z bolniki, je ustregla prošnji in šla streč bolni invalidki, ki je bila na vozičku. V cerkniški fari takrat niso imeli organista, na prošnjo župnika pa je mesto organistke prevzela s. Karmela. Zbor je bil številčno močan, v njem so peli večinoma mladi ljudje, mnoge je k sodelovanju privabila priljubljena sestra. Zbor je oživljal mašna bogoslužja, versko življenje v župniji se je vidno razživelo.

Sestra Karmela je bila komunističnim oblastem vse bolj v napoto. Priče vedo povedati, da so v začetku leta 1949 na partijskem sestanku razpravljali, kaj s to sestro, ki tako vpliva na versko življenje v kraju. Ko je 14. januarja šla na pevsko vajo, so jo "neznanci" prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili in do skrajnosti poniževali. Eden mučiteljev – to so bili domačini – je kasneje rekel, da ga oči mrtve sestre nenehno spremljajo. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 je domačin Žnidaršič ob košnji zadel ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno s. Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Očitno so se njenega vpliva bali tudi še po njeni smrti. Gospa, ki je sestro Karmelo osebno dobro poznala, je povedala: "Ubili so jo, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. Veste, take smrti je umrla, da je mučenka."