Smo zaradi Googla pametnejši ali pametnjakoviči?

| 06.08.2019, 16:47

Ste tudi vi kdaj naleteli na dramatičen prizor, ko je pacient prepričeval zdravnika, ali pa mamica kar na šolskem hodniku držala levite učitelju?

Rad gledam filme in nedavno me je v enem od njih osupnil naslednji prizor: Mož se obrne k prijatelju, producentu in ga vpraša, če se bo po predsedniški kampaniji vrnil na televizijo. Ta mu gladko odvrne, da ne. Na začuden pogled sogovornika mu razloži: »Televizija je postala preveč zavajajoč medij. V sredini je novinar, v levem kvadratku je trikratni doktor zgodovine, v desnem pa ljubitelj zarot in oba nam televizija ponuja kot enakopravna sogovornika. To, da tudi pod razno nista na istem nivoju, ne zanima nikogar.«

Uspel sem dodati samo še vzdih: »To je točno to, kar tudi mene vedno bolj moti v različnih razpravah in je eden temeljnih razlogov, ki razkraja našo družbo.« Zakaj?

Človek je bitje skupnosti, saj se spomnite stavka iz prvih strani Svetega pisma: »Ni dobro človeku samemu biti.«, prav tako je ena najhujših kazni samica. Smo družabna bitja, družabnost pa pomeni, da moramo komunicirati, in če dva komunicirata, imata tudi bolj ali manj različni mnenji, težava nastopi, ko nehata priznavati drug drugemu avtoriteto na določenem področju in tukaj se začne današnji komentar, saj je, seveda, zgolj po mojem mnenju, za to v zelo veliki meri kriv prav splet oziroma skrajšano Google, ki v trenutku najde odgovor na praktično vsako naše vprašanje.

V trenutku smo lahko bolj pametni od sogovornika, kar seveda godi našemu egu, zato smo hitro pametni kar na vseh področjih in vozimo petdeset, kjer je omejitev trideset, saj vendar ni nobene nevarnosti, ne ustavimo se več pred nobeno avtoriteto in solimo pamet doktorjem, zdravnikom in učiteljem. Ob tem pa pozabljamo, da so izkušnje in celostni pogled velikokrat vredni celo več kot izobrazba ter neskončno več kot poznavanje delca tematike.

Ne dvomim, da bi kdo ne vedel, o čem govorim, morda pa se premalo zavedamo naslednjega dejstva, ki počasi, a vztrajno razžira družbo, namreč, ker smo bitja skupnosti in dialoga, so ti naši pogovori kot igra z žogo, ki si jo podajamo, v prej opisanih razmerah pa smo zgolj samo še pametovalci, ki žogo želijo podajati drugemu, nismo pa pripravljeni sprejeti nobene misli drugega, tudi če je pred nami trojni doktor. In smo vedno bolj zagrenjeni; tisti, ki imajo kaj povedati, pa jih nihče več ne posluša in tisti, ki mislijo, da imajo kaj povedati, pa v resnici zgolj kot papige ponavljajo, kar so pred minuto prebrali na spletu.

Seveda si mora avtoriteto z znanjem in še s čim zaslužiti vsak sam, toda, če smo pošteni, kdo pa je dandanes sploh še pripravljen priznati kogarkoli za avtoriteto. Vsi smo vedno bolj avtoriteta zgolj sami sebi. Kar me spominja na neki drug stavek iz nekega drugega filma, ki bi bil v nekoliko prirejeni obliki slišati takole: »Če smo vsi avtoriteta, potem ni nihče.«