dr. Hubert Požarnik
Je edini cilj oblasti oblast?
Politika dr. Hubert Požarnik
Nekoč so se skušali politični mogočniki dokopati do oblasti in jo ohraniti s pomočjo tako imenovane »bio politike«, torej z metodami in sredstvi, uperjenimi proti telesom tistih, ki se jim niso hoteli podrediti. Obeležja te zvrsti politike so bila na primer izgon iz države, zapiranje v ječo, mučenje ali usmrtitve. Danes ta zvrst politike, vsaj v demokracijah ali državah, ki želijo izgledati demokratične, ni več v modi. Zgodovinske izkušnje kažejo namreč, da oblast, ki se opira zgolj na fizično prisilo, ni trdno v sedlu. Večjo in trajnejšo politično in ekonomsko moč in oblast zagotavlja »psiho politika«, katere srčika je indoktriniranje ljudi, to je sistematično vcepljanje določenih nazorov, idej in ravnanj; še posebno mladim ljudem, ki so manj odporni do tega.
Zato se ne smemo čuditi, da je danes javna šola povsod v svetu v nevarnosti, postati največje podjetje za obdelavo in predelavo možganov otrok v kolonijo liberalnega kapitalizma in posledično spreminjanje znanja v golo produkcijsko silo in tržno blago.
»Cilj vzgoje in izobraževanja naj bo celovit umski, spoznavni, kulturni, socialni, duhovni in nravni razvoj učencev«, »Šola izpolni svojo nalogo na izobraževalnem področju s tem, da posreduje učencem in učenkam živo, osmišljeno znanje, to je znanje, ki učence vname, vnaša vanje intelektualni nemir, do katerega imajo učenci oseben odnos, spodbuja njihovo vedoželjnost, torej želo, zvedeti še več, in domišljijo, ustvarjalno in kritično mišljenje in kompetentnost« ali »Cilji vzgoje in izobraževanja naj bo vrednostno usmerjen in vrednostno čuteč človek. Znanje pa je potrebo postaviti v službo ljubezni in ustvarjanja boljšega in pravičnejšega sveta. Poleg tega je naloga učiteljstva, skrbeti za ohranitev kulturnih in duhovnih temeljev našega naroda.« Tako so menili svojčas naši vodilni pedagogi Karl Oswald, Anton Trstenjak, Stanko Gogala, Franc Pediček, če naštejemo le nekatere med njimi.
In danes? Naša javna šola daje učencem v glavnem mrtvo znanje, ima za svojo najvažnejšo nalogo, transportirati v glave učencev kar se da veliko količino vnaprej strogo predpisanih informacij iz knjig in računalnikov, posreduje v glavnem razdrobljene, nepovezane, neosmišljene podatke, spodbuja učence le k učenju za ocene – in še bi lahko našteval.
Dobro bi bilo, če bi minister za izobraževanje ter vsi, ki niso brezbrižni do stanja naše šole, skrbno prebrali in si vzeli k srcu deli »Siva knjiga o osnovni šoli v Republiki Sloveniji« in »Bajke in povesti o devetletki« izpod peresa slovenskega psihologa Kristijana Musek Lešnika. In seveda tudi številne kritične strokovne članke na račun cvetk v našem šolstvu. Na primer tiste, da po novem šolska inšpekcija ne ocenjuje, ali učitelj zna učiti, pač pa jo zanima prvenstveno, ali se drži šolske zakonodaje.
Za številne slabosti naše devetletke ne kaže kriviti naših učiteljev. Česa vsega ne počnejo, da bi učencem olajšali učenje in spravili učno snov v glave tudi tistih učencev, ki ne zmorejo ali pa se jim ne da. Če v naši šoli ni vse tako, kot bi želeli, je potrebno krivce iskati drugod. Uspeh ali neuspeh šole je namreč kolektivno delo. Zato moramo imeti pred očmi dejstvo, da najdemo na »šolskem polju« poleg učencev in njihovih staršev še tri skupine osebkov; tiste, ki znajo in učijo, tiste, ki znajo in so sposobni svetovati učiteljem in končno tiste, ki skušajo šolo birokratizirati, standardizirati, in centralizirati in jo s tem nadzorovati. »Znanje je moč«, je dejal pred okroglo štiristo leti angleški državnik in filozof Francis Bacon. Vendar kaže naše odločanje o javni in zasebni šoli, da imajo v resnici največjo moč tisti, ki odločajo, katero znanje je pravo. In nobena skrivnost ni, da marsikomu med njimi ni tuja misel, da je cilj oblasti oblast.
Škoda je samo, da se sedanje razprave vrtijo le okoli pravnih in finančnih vprašanj statusa zanemarljivo majhnega števila šol, v katere pošiljajo starši svoje otroke, ker jih te bolj celostno oblikujejo, s čimer obidejo vsebinska vprašanja celotnega našega javnega izobraževanja.
