Od Cankarja k večji tranzicijski pravičnosti v Sloveniji
Komentar tedna | 07.12.2018, 14:55
Obhajamo stoletnico smrti pisatelja Ivana Cankarja. Ker je za nami teden Karitas, bi rad povezal Cankarjeve misli o socialni pravičnosti z karitativnim delovanjem. Nova vlada je sklenila sporazum s sindikati za izboljšave v plačnem sistemu. Delodajalci opozarjajo na nujnost zmanjševanja stroškov države in ureditev javne uprave. Čudno je, če kandidat za ministra za kohezijo meni, da se ne spozna na to področje . Še bolj pa, da naj bi bili po pisanju medijev njegovi dosedanji uradniški posli v nepregledni.
Kako torej pričakovati poštenost in pravičen pristop do državljana, če je visoki uradnik v državni službi že zlorabljal položaj. Kaj je torej s Šarčevo predvolilno obljubo o racionalizaciji stroškov in postopkov ter približevanju potrebam ljudi ter prilagoditvijo uprave zahtevam gospodarstva in evropskih standardov. Očitno bo reforma ostala pri cenzuri medijev in kritičnih stališč ter krepitvi nadzora nad opozicijo v nasprotju z evropskimi standardi, kjer opozicija nadzira oblast.
Če so vladajoči pokvarjeni, je treba biti plat zvona, so poudarjali stari misleci. Kakšno protislovje: premier skuša utišati kritična stališča namesto, da bi jih sam spodbujal ter zatiral sovražni govor, ki ga širijo v vrstah njegovih koalicijskih sodelavcev. Stopnjevanje medijske nasilnosti posebno pri vladajočih spominja na totalitarne razmere iz polpreteklosti, ki zaostrujejo napetosti v družbi. Žalostno, da premier, ki je zagotavljal, da se bo zavzel za državljana in spodbujal kulturo dialoga v družbi, zdaj izključuje in skuša utišati kritične glasove. Gibljemo se torej v kaotičnih razmerah, v katerih je težko pričakovati pregledno, pravično in za vse enakopravno poslovanje služb ter celotnega uradniškega aparata države.
Karitas je nujna le tam, kjer je država izčrpala svoje možnosti. Bolj kot socialna pomoč, ki ljudi vzdržuje v odvisnosti, je nujno zagotavljanje enakopravnih pogojev, da so državljani vključeni v družbene, delovne in tudi medijske procese in se ne počutijo kjerkoli odrinjene. Nekateri enosmerni procesi v javnih medijih razodevajo tudi, kako nas imajo vladajoči za debile, ki naj bi ne znali šteti do pet. A le poštena in odkrita javna beseda lahko krepi dialog v družbi ter utrjuje samopodobo in samozavest državljana ter vzgaja osveščene in kritične demokrate. Očitno pa ta vlada - kot v bivšem sistemuu – želi le odvisnike in podložnike. Ne le pri nas, tudi po svetu je to problem. Med drugim se kaže v naivnih pristopih migrantom, v površnih kritikah demokracije na Madžarskem in Poljskem. Koliko širokoustnežev, ki se besedno zavzemajo za migrante, je že imelo pod svojo streho tako ali drugače vsaj kakega potrebnega našega državljana, kaj šele tujca! Protislovje naše družbe je tudi, siliti starejše, da delajo čim dlje, ko mladi nimajo dostojno plačanega dela. Pravičnost se uresničuje le v dialoško organizirani vključevalni družbi. Sedanja politika pa izključuje ter spodbuja selitev sposobnih in izobraženih ter ustvarja pogoje za odvisnike. To je tudi spremljevalna okoliščina marakeške izjave in sploh leporečnih propagand za migracije. Politika naj podpira družbeno prizadete bolj z ustvarjanjem pogojev za vključevanje v delovne procese doma kot pa s socialno pomočjo. Ta naj bo izjema ne vodilo družbenega življenja, čeprav imate »uboge vedno med seboj…«, kot pravi Jezus (Jn 12,8). Za Karitas ostaja dovolj dela, četudi oblast odpravlja in ne spodbuja pogojev za širjenje odvisnikov.
Vrnimo se h Cankarju in njegovi tenkočutni vesti, ki je bila kot božje rezilo za krivice in tenkočutno merilo vsake pravičnosti. Črtice kot Mater je zatajil, Skodelica kave, Hlapec Jernej in njegova pravica in ostala dela, še danes obtožujejo osebno in socialno vest. Pisatelj v Očenašu Hlapcu Jerneja naslavlja zahtevo po Božji pravičnosti na svetu , a ko Jerneja zapro v ječo, Cankar žalosten ugotavlja: »Takrat se je zgodila krivica, ki je svet še ni doživel«. Kaj bi dejal šele ob krivicah tranzicijskih levičarjev danes?
Cankar posebno oblastnikom sprašuje vest. Danes ko se zdi kakor, da bi bila vest otopela in smo slabo občutljivi za majhne in velike krivice, ki se dogajajo med nami, kliče človeku, naj bo dostojanstven, pravičen in občutljiv za človeškost. V veri v Boga človeka spodbuja k bolj pravičnemu svetu. V tem sta si edina z Janezom Evangelistom Krekom. Z njim se je srečal že kot šolar v mladinskem krožku v stolnem župnišču, nato se navdušil za socialni program, ki ga je Krek razvil v Črnih bukvah kmečkega stanu. Knjigo je našel pri kočijažu med Ljubljano in Vrhniko, seveda pa je občudoval tudi Krekovo neizmerno zavzetost za človeka in njegovo pripravljenost dati narodu vse kar je imel, svoje življenje, kot je zapisal ob Krekovi smrti. Po Kreku smo v rojstnem Sv. Gregorju poimenovali prvo šolo na Slovenskem. Naj lik teh dveh velikih kristjanov Cankarja in Kreka navdihuje osebna in družbena prizadevanja v državi in Cerkvi, da se bosta tudi med nami krepila pravičnost in človekoljubje.
