Tadej Sadar
Svet iz lego kock!
Ob opazovanju zemlje danes, se je naslov ponudil kar sam od sebe. Bo razpadla Evropa, morda tudi Amerika? Goriva za oba scenarija je dovolj, samo še katalizator in vžig in bo eno ali drugo ali pa kar oboje čisto mogoče. Kot vedno pa me veliko bolj kot posledice zanimajo vzroki, saj le tako lahko iščemo trajnostno rešitev.
Seveda nimamo časa za razpredanje o tem, kako je človek s tehnološkim razvojem postajal vedno bolj samozadosten. Danes, ko je navidezno odstranjen še zadnji moteči element, Bog in njegov glasnik na zemlji, vera Cerkve, se zdi, da se je človek iz samozadostnega preobrazil v samoustvarjajočega. Če mislite, da pretiravam, si oglejte zadnje pridobitve tistih, ki paradirajo na čelu te kolone in osvajajo ozemlja s teorijo spola.
Cerkvi iz dneva v dan zadajajo hude udarce, ki se jih niti ne zavedamo. Gre namreč za notranje organe, na videz smo še kar ok. Kar imam v mislih se bo zares poznalo šele čez kakšno desetletje, ko tudi do nas pride posledica cunamija naših škandalov, ki pa jih različni spin doktorji, zelo prefinjeno obračajo in z reciklažo ohranjajo pri življenju. To seveda ni razlog, ki bi nas opral krivde, ne vem pa, če se zavedajo vseh posledic svojih dejanj.
Ko sem nedavno bral novico o skupinskem grobu neke ubožnice, ki so ga našli na Irskem in so jo vodile katoliške sestre, me je najprej spreletela misel: »To je konec, približujemo se dnu.« Ob vsej Irski sramoti, ki je praktično do konca izpraznila nekdaj nabito polne cerkve, pa me je nato obšla še neka druga misel: »Kaj vsi ostali pa niso imeli pojma, kaj se dogaja?« Večina ustanov je bila namenjena nosečim deklicam, ki so jih njihovi starši zaradi sramote pošiljali nekam stran.
Ob tem moram spet poudariti, da nikakor ne želim zmanjševati krivde tistih, ki so bili prvi poklicani k obrambi vsakega življenja.
Želim le postaviti vprašanje ali na Irskem zunaj zidov raznih Magdalenk res niso vedeli, da je za zidovi življenje težko, pretežko? Mar starši otrok res niso vedeli, ali pa niso hoteli vedeti in so se, tako kot se danes, obračali proč od dejstva, da vsak splav pusti hudo rano na duši mame.
Seveda se bomo zaradi irske, pa tudi zaradi mnogih lastnih zablod, kristjani morali še sto in stokrat opravičevati. In prav je tako. Zaradi drugih, predvsem pa zaradi sebe. Samo skozi katarzo bomo morda doumeli, kam pridemo, če iz vere naredimo moralo in »iz ustanov, kasarne«, kot se je sočno izrazil p. Rupnik.
Morda pa prihaja čas Frančiška tudi v dobesednem in ne samo simboličnem smislu, v podobi zdajšnjega papeža. Ko bomo morali razrušeno cerkev sv. Damijana z golimi rokami, v snegu in mrazu, zidak za zidakom, korak za korakom, popravljati, da bomo sploh imeli streho nad glavo. Skozi težave vsakdana, skozi odrekanja, skozi križev pot grehov, ki jih je, to priznavajo tudi mediji, zakrivila peščica, bomo morali vsi kristjani, nedolžni kot Kristus, vzeti na rame križ in ga tiho nositi skozi ulice današnjih Jeruzalemov, sojeni od današnjih sodnikov in veljakov, zasramovani od vseh, dokler ne bomo zadostili za grehe.
Zmogli bomo to pot, vse do Golgote, saj je z nami On, ki je vse to že prehodil. Morda nas bo 100, morda 10, Božji načrt je tako čudovit, da zadostuje en sam.
