Klic po dobroti
Slovenija
Klic dobrote je že petindvajset let srčna izkaznica Karitas v naši domovini. Seveda se dobrota dogaja prej in potem, toda takrat ljubezen do bližnjega stopi na oder dobrodelnosti ter kliče vse, ki želijo slišati. In tudi letos ste številni dobri ljudje slišali in pomagali. Hvala vam. Klic po dobroti so slišali tudi glasbeni in likovni umetniki, povezovalci in snovalci dogodka, ki so nesebično stopili v ta blagozvočni krog dobrodelnosti. Verjemite pa, slišali so ga tudi ljudje, ki pomoč potrebujejo. Klic dobrote ni namenjen promociji Karitas, pač pa krepitvi solidarnosti in ljubezni do bližnjega. Zato je vse to dogajanje zaradi ljudi v stiski, saj so prav oni tisti, ki kličejo po dobroti in v vsaki izgovorjeni besedi iščejo upanje in zaupanje v dobroto sočloveka.
Ne bom razlagala kolikim ljudem Karitas pomaga, ker smo to na številnih prireditvah že slišali. Že velikokrat smo tudi slišali, da človek ne živi samo od kruha, zato je dodana vrednost vsake pomoči poslušati in slišati, biti usmiljen ter po svoji moči pomagati.
In v tem tednu smo veliko slišali, zaradi pomanjkanja časa tudi, Bogu hvala, nismo vsega poslušali, vendar dovolj, da se človek vpraša kam so v naši domovini izginile vrednote srca in duha. Ob vsakem komentarju me spremljajo beseda papeža Frančiška, ki je rekel: »Kdo sem jaz, da bi sodil«? In prav zaradi teh besed tudi jaz ne bom sodila, vendar bi najraje vsem, ki so krojili medijsko in politično sceno tega tedna poslala sms in jih pozvala k strpnosti in solidarnosti ….. o dobroti pa morda kdaj drugič, ker zanjo očitno še niso pripravljeni.
V sindikalnem duhu po dobroti (beri denarju) kličejo nekateri zdravniki, pravim nekateri, kajti mnogi med njimi delijo bolnikom dobroto in srčno kulturo z veliko žlico. Zanimivo, človek bi pričakoval, da dobroto in pomoč potrebujejo bolniki, saj je že Jezus rekel, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Seveda je On imel v mislih grešnike, vendar a ni to podobno? In pripisovat grešnost in napake vsem od kraja res ni dobro, zato dragi državljani, prihajamo v čas, ko bo nujno in potrebno ločit zdravo zrnje od plevela. Besedičenja je preveč, tudi sindikalni obrazi so zbledeli, štejejo le dejanja.
Kot posmeh zdravniški stavki se pojavi na obzorju korupcija v zdravstvu. Verjamem, da je marsikateri procent privlečen za rokav, pa vendar me čudi nekaj drugega. Imeli smo take in drugačne vlade, take in drugačne ministre, kot sedaj slišimo stotine zaposlenih na področju javnih naročil in nihče ni tega niti slišal niti videl, zato je danes največje vprašanje 'kdo je tisti, ki bo sojen in kdo bo tisti, ki bo sodil'. Kdo bo sodil na koncu vemo, vemo tudi, da je neskončno usmiljen, vendar to še ne opravičuje požrešnosti tukaj in danes.
Prepričana sem, da smo pri interpelaciji ministrov in vlade unikum v svetovnem merilu. Pa ne le zato, ker je tega preveč, pač pa zato, ker za take stvari, kot se odgovornim pri nas očita, v svetu odstopijo kar sami in s tem dajo državljanom vzgled, kaj je za skupno dobro prav. Vem, da je to demokratična pravica vladanja, pa vendar, vlaki vozijo mimo, mi pa se kregamo. Resnično mislim, da bi bil tudi v parlamentu potreben nekakšen klic dobrote, v katerem ne bi bilo prostora niti za grde besede, niti za laži. Normalno je, da vsak berač svojo malho hvali, zato vladajoči poiščejo vse dobro kar so naredili in zamolčijo vse, kar jim ni uspelo ter obratno, tisti, ki iščejo dlako v jajcu povedo vse kar je narobe in zamolčijo kar je bilo dobro. Prosim vas, prekinite s to prakso. Naš predstojnik je pred časom na prireditvi Karitas rekel, da je 'mojpravstvo' največji problem našega časa. Se popolnoma strinjam in naj to velja tudi za debate v našem parlamentu. Verjemite, vzela sem si samo eno uro, da sem poslušala in presodila ali to drži. Žal, še kako drži. Niti enkrat nisem slišala, da bi drug drugemu, glede na politično barvo priznali, da so kaj naredili prav. To ni klic po dobroti, ki pomeni odgovorno in pošteno delo, ki pomeni delo za vse državljane, ki pomeni poiskati rešitve, ki se imenujejo skupno dobro. To je klic po nestrpnosti in podtikanju, to je klic po 'moj prav'.
Potem pa na Karitas srečaš človeka, ki išče vse možne kanale, da preživi, da dela na črno, da ne rečem nezakonito, pa takega, ki ima raje socialno podporo kot pošteno službo. In ko mu poveš, da to ni dobro, dobiš odgovor 'saj vsi delajo tako'. Res vzgledi vlečejo.
Še nekaj je, kar me je v srcu zabolelo. Človek, ki je s kladivom oskrunil obraz Žalostne Matere Božje v Koprski stolnici. Res žalostno. Moja prva misel je bila: »Uboga mati, ki ima takega sina.« Kasneje sem na družbenih omrežjih brala komentarje, ki te prestrašijo in po celoletnem govorjenju o usmiljenju človek pomisli, da ja ni usmiljenje prav v Sloveniji šlo mimo nas.
Sicer pa klicev po dobroti je veliko, naj se vas dotaknejo tudi skozi pesem Goriškega slavčka, ki pravi: » Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili.«
Pa vse dobro vam kličem.
